Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

15. 2. 2013  |  Mladina 7  |  Pamflet

Na poti ostarkizma

Demokraciji nevarne mentalne ideje

Stanje stvari. Vlada Janeza Janše je brez večinske podpore v parlamentu, najmočnejša opozicijska stranka PS pa ni uspela s kandidatom Mirom Cerarjem kot potencialnim premierom, ki bi povezal večino strank. Še več, ideja, po kateri bi na čelo vlade postavili osebnost, ki ni iz vrst političnih voditeljev, se je pokazala kot iluzorna. Kar je seveda logično, saj ni pričakovati, da bi politične stranke naenkrat vso oblast prepustile nekomu tretjemu, same pa bi igrale le vlogo tihih podpornikov. Značilnost parlamentarne demokracije je pač to, da vlada izvršuje politiko, ki jo sprejme koalicija vladnih strank.

A zakaj je bil predlog projektne vlade že vnaprej obsojen na neuspeh? Zadošča, da pogledamo medijska poročila, iz katerih je razvidno, da so politiki kar tekmovali, kdo si bo pripel največ zaslug. Najprej Gregor Virant in Alenka Bratušek, za njima pa Karl Erjavec so nastopali tako, da bi se zapisali v spominu ljudstva kot prvi in najbolj vneti podpornik Cerarja. Vsebina politike je bila za njih postranska. Kar je v popolnem nasprotju z idejo projektne vlade, pri kateri bi pričakovali, da se stranke najprej zavežejo, katere projekte bodo izpeljale, potem pa bi sklenile zavezo.

Res, od projekta je odstopila SLS, toda vse skupaj je razumljivo, saj gre za predvolilni spopad, v katerem si stranke poskušajo izboriti čim več prepoznavnosti. Voditelji ljudske stranke so precenili, da je za nadaljnji uspeh SLS najboljši položaj v opoziciji.

Toda preračunljivci niso samo oni. Že Virantov ultimat Janši, da odstopi, je bil iz istega testa, saj si je z njim voditelj DL pridobil precej simpatij kot zagovornik načela etičnosti v politiki. Podobno vodja SD Igor Lukšič, ki je mimo odhoda Janše vztrajal še na odstopih Zorana Jankovića kot pogoju za sodelovanju stranke v skupnih projektih. In spet podobno Karl Erjavec z Desusom, s katerim je enako dramatično napovedal izstop iz vlade.

Stranke so enotne samo v enem, da ne bodo sodelovale z Janševo SDS. V taki situaciji je najbolj razumna poteza razpis predčasnih volitev, kjer o usodi države ne bodo odločali samo protestniki, ampak vsi državljani, ki se jim zdi vredno oditi na volitve.

A kako do predčasnih volitev? Najglasnejši je tu spet Virant, ki pravi, da bi našli novega mandatarja, ki bi dotlej vodil vlado. Toda, ali obstaja tudi druga možnost? Seveda, sam premier Janša je kot pot rešitve nakazal nove volitve. Skratka, dogovor vseh parlamentarnih strank, vključno s SDS in NSi, bi razrešil fatalni spor. Ta alternativa bi tako vsebovala razpis parlamentarnih volitev, dotlej pa bi sedanja vlada v predlog parlamentu podajala ključne zakone samo v soglasju z večinsko opozicijo.

Dilema je preprosta: ali zadržati zdajšnjo vlado, ki deluje po močni taktirki opozicijskih strank, ali pa poiskati nekoga, ki bo stečajni upravitelj vlade do volitev?

Vendar pa nove volitve odpirajo še večje probleme. Kako bodo tvorili novo koalicijo? Ali je po anatemi KPK Janševa stranka na naslednji volitvah že vnaprej izločena iz vladnih sestavljank? Goran Klemenčič je izrekel samo en politični stavek: Janša in Janković bi morala odstopiti iz svojih funkcij. Kako ga brati? Dokler se ne končajo vsi morebitni pravni procesi, ne smeta več sodelovati v državni politiki? Case Patria traja že več kot štiri leta, če bo case KPK trajal enako, bosta Janša in njegova SDS ekskomunicirana za najmanj enako obdobje.

Ideja demokracije, ki pristaja na izločitev stranke iz izvršne politike, s čimer tudi njeni volivci postanejo že vnaprej okuženi kot mračnjaki, radikalci in revanšisti!??!??!??!??

Poglejmo glas ljudstva. MMC je po protestih na Prešernov dan objavila izjavo državljana Marka: „Prišel sem, da izrazim svoje nestrinjanje z vso politično elito, ki je zavozila državo. Mislim, da so vsi po vrsti pokvarjeni in po tem, kar sem slišal danes od Janše, hočem, da odide za zmeraj.« Kaj sporoča protestnik? Pravi, da želi, da voditelj ene izmed strank odide za zmeraj.

Seveda imamo pravico, da smo nad nekaterimi politiki navdušeni, in da drugih ne maramo, toda na volitvah glasujemo le pozitivno, dajemo glas za. V antičnih Atenah so resda poznali tudi glas proti, ko so meščani glasovali o ostrakizmu, na katerem so s črepinjsko sodbo lahko izglasovali, da mora nezaželeni državljan za določeno število let oditi iz države. Toda celo v antiki so postavili mejo, ne pa nekoga za zmeraj izgnali.

Na Prešernov dan so veliko nagrado podelili pisatelju Zorku Simčiču. Ko so mu jo prvič podelili leta 1993, so to storili kot priznanje za njegovo delo »Človek na obeh straneh stene«, ki je izšlo leta 1957 v Buenos Airesu. Prvo nagrado je dobil za 35 let stari roman. Literarna veda to njegovo delo ocenjuje kot eno največjih v tem obdobju. A zakaj nagrade ni dobil že leta 1958? V tedanjem partijskem režimu v nobeni knjigarni v Sloveniji ni bilo moč najti Simčičevega romana. Zorko Simčič, ki je kot umetnik prodomobranske strani l. 1945 emigriral, je bil anatemiziran. Njegovo ime in njegova dela so bila na Slovenskem prepovedana, zgolj zato, ker je pripadal politični strani, ki jo je komunistična partija označila za izdajalsko. Danes se ta mentaliteta spet širi po deželi.

In osrednji množični mediji? Ti v veliki meri priobčujejo iz dneva v dan udarne in obširne kritike na račun Janševe vlade in secirajo njegove govore kot zgled sovražnega govora. OK, tudi to je modus vivendi žurnalizma. A pred tednom je EIB preložila odločanje o podelitvi polmiljardnega kredita za TEŠ 6; po poročilih zaradi korupcijskih implikacij. Je ta tema, ki je za Slovenijo fatalna, prišla na naslovnice in med prve vesti televizijskih dnevnikov? Nak, deležna je bila mikroskopsko majhne pozornosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev