Benedikt XVI.

Mar ni nenavadno, da so si papeža lastili tako ameriški čajankarji kot tudi levičarski uporniki na Wall Streetu?

Politično-ekonomska kriza je oplazila tudi Vatikan, z napovedanim odstopom papeža Benedikta XVI. je kritični problem vodenja institucij dobil domala univerzalni pomen. Papež Benedikt je nedvomno kontroverzna osebnost, ki se rada izmika enoznačnim ocenam. Janez Pavel II. je bil domala pop ikona, Benedikt je ostal predvsem zagoneten in nepredvidljiv profesor. Njegov osemletni pontifikat je bil poln presenetljivih političnih zasukov, tudi neizkoriščenih reformnih priložnosti. Toda z odstopom je dosegel radikalno detronizacijo papeštva, konservativni Ratzinger je s tem bolj kot drugi zatresel korporativno strukturo katoliške Cerkve.

Ratzinger je v vatikanskih krogih desetletja veljal za vrhunskega teoretika. Kot dolgoletni vodja kongregacije za verski nauk pod papeževanjem Janeza Pavla II. pa je bil hkrati najvplivnejši zakulisni politični usmerjevalec katoliškega nauka in cerkvenega ravnanja. Tu tiči prva zagonetka Ratzingerjevega konservativizma, ki bega njegove analitike vse do končnega radikalnega koraka z odstopom. Njegova božja misija se konča z racionalno odločitvijo, da tega poklica ne želi in morda tudi ne zmore dobro opravljati. Benedikt se je umaknil Ratzingerju, papeža je premagal profesor, konservativec je končal kot nekakšen libertarec.

Konservativizem je legitimna drža, nekakšen branik stabilnosti v svetu sprememb, polnega relativizma in nihilizma. Konservativizem po svoji naravi ne more ponuditi alternative in podpreti sprememb, lahko pa je nekakšna zavora v kolesju napredka. V tem precepu pozablja, da ni problem, kako hitro gremo, temveč kam smo namenjeni. Strah pred spremembami razkriva nesposobnost, da bi razumeli spontanost sprememb, ki so lastne socialni evoluciji. Konservativci ne zaupajo v spontane sile prilagajanja, zato se zatekajo k moči, tradicionalni morali in božji modrosti, ki s svojo avtoriteto bdi nad spremembami znotraj določenega reda. Tu tiči razlog, da cerkev nikoli ni dobro dojela tržnih razmerij kot »razširjenega reda« (Hayek), čeprav tradicija, morala in religiozne vrednote nedvomno pomenijo temelj reda in preživetja tržne družbe.

Papežev odstop je torej izziv, ki ga je treba razumeti. Morda bo slovenski kler to vrednoto prenesel na svoje domače politične zaveznike.

Bodimo pozorni. V tej točki sta si Hayek kot agnostik in Ratzinger kot teolog nenavadno podobna. Ratzinger sicer zagovarja kolektivistične dogme cerkve, toda hkrati pristaja kot intelektualec na utemeljeno novo znanje, ki morda celo ni pogodu obstoječemu redu. Vera brez razuma lahko postaja patološka, razum brez vere ostaja intelektualna blodnja. Šele njuna združitev pomeni prevojno točko metafizičnih problemov in konkretnega napredka. Ratzinger v zalogi idej išče nove poti, zato je hkrati konservativen in presenetljivo tudi liberalen. Mar ni nenavadno, da so si ga lastili tako ameriški čajankarji kot tudi levičarski uporniki na Wall Streetu? In če je bil relativizem zanj najhujši teoretski sovražnik, je z odstopom vnesel potreben nihilizem v samo jedro najbolj stabilne polfevdalne institucije moderne dobe.

Benediktov pontifikat so spremljali sprva zaletave odločitve in nespretni nagovori, ki so hitro privedli do političnih zapletov. Nekako ni mogel dojeti prehoda od zakulisnega vplivneža v kongregaciji za vero do papeža kot javne politične osebe, pogosto je pomešal vlogo teološkega teoretika in političnega govorca. Toda zdi se, da so ga spodkopali trije veliki vatikanski pretresi. Na eni strani vrsta razkritij spolnih škandalov v cerkvenih institucijah številnih držav, ki jih je sam pomagal prikrivati. Potem je objava dokumentov (afera Vatileaks) pokazala na politično zakulisje vatikanske kurije, curljali pa so iz njegovega urada. In nazadnje so v sedanji veliki recesiji ponovno oživeli finančni škandali slovite vatikanske »banke« I.O.R., pranje denarja in nasprotovanje, da bi bančne posle nadzirale italijanske monetarne oblasti.

Cerkev je v vseh treh primerih razkrila samo tisto, česar ni mogla več prikriti. Benedikt se je sicer javno opravičil za spolne zlorabe, s pomočniki skušal urediti interese kurije, na čelo banke je pripeljal nemškega industrialca Freyberga. Toda vse to je bilo premalo in prepozno. Benedikt je bil preveč problematičen papež, da bi si nabral dovolj zaveznikov, in prešibak, da bi se lahko uprl vatikanskim spletkarjem. Postal je žrtev lastnega sveta in to je bilo zanj morda najtežje spoznanje.

Benedikta si bomo zapolnili po treh okrožnicah. Na eni strani si je v prvih dveh predstavljal Cerkev kot popolno družbo, »civitas perfecta«, pravo voditeljico božje skupnosti, kjer je pomembnejša trdna vera kot številnost. Težava te idealizacije je v tem, da se ji občestvo ne želi podrediti in da je večja vera v Boga celo povezana z delno odpravo metafizične doktrine in cerkvenega posredništva. Zadnja socialna enciklika Ljubezen v resnici pa govori, da ekonomska sfera ni etično nevtralna, da mora biti podrejena »celostnemu človekovemu razvoju«, kar je temeljna ideja teksta. Kapitalizem brez vrednot enakosti in pravičnosti, finance brez regulacije in svet brez skupnega upravljanja postajajo nevzdržni. Toda kapitalizem ne kazijo toliko notranja protislovja kot ekscesi. Benedikt ni socialist, temveč reformator tržne družbe. Njen svet brez razvoja kaže na pomanjkanje vere v človeka in Boga.

Papežev odstop je torej izziv, ki ga je treba razumeti. Morda bo slovenski kler to vrednoto prenesel na svoje domače politične zaveznike. In se spomnil velikega inkvizitorja iz Bratov Karamazovih, ko je zabrusil Kristusu: »Izgini in se nikoli več ne vrni …«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.