Janko Lorenci

Janko Lorenci

1. 3. 2013  |  Mladina 9  |  Kolumna

Pogojno na boljše

Padec Janše prinaša olajšanje

Nič ni bolj nestalnega in nepredvidljivega kot naše stranke. A recimo (ta kolumna je bila oddana pred glasovanjem v parlamentu), da je konstruktivna nezaupnica izglasovana in da bomo dobili tudi novo vlado.

Potem bomo lahko rekli, da bi bilo najslabše od vsega, če bi Janša vladal naprej. Torej bomo z novo koalicijo vsaj pogojno malo na boljšem. Če nezaupnica uspe, vlada pa se nato ne sestavi, bomo prišli vsaj do predčasnih volitev. Oboje je boljše od SDS na oblasti.

Štiri stranke so dolgo motovilile, se šle vsakršne igre – in trpele. Če so hotele skleniti zavezništvo o konstruktivni nezaupnici, so morale premagati notranje razdore in medsebojna nasprotja. PS je morala Jankovića prisiliti k bianco odstopu (veliko boljše za vse, tudi zanj, bi bilo, če bi to takoj po poročilu KPK storil sam), SD je morala umiriti Lukšiča, DL pa se je znašla na robu razpada. Toda stranke so bile v to prisiljene; če bi ostalo pri dosedanjem pat položaju, bi v očeh volivcev delovale čedalje bolj bedno in odveč. Brez tega strahu bi Janšo verjetno pustile vladati naprej.

Nova vlada bo klasično politična in prevladujoče levosredinska. Tehnična vlada in predčasne volitve so ta hip pozabljene, namesto tega naj bi nova vlada šla čez čas po zaupnico v parlament in jo, če se koalicija ne bo brezupno skregala, tudi dobila.

Glede načina vladanja bi morala biti nova vlada manj avtokratska, manj histerična in kleptokratska. Vsebinsko pa naj bi temeljito korigirala zlasti ekonomsko politiko – zrahljala pretirano zategovanje pasu, sanirala bančni sektor brez zamišljene slabe banke, začela oživljati gospodarstvo in pozabila na razprodajo »srebrnine«. To bi bil pomemben zasuk, po porazu neoliberalcev v DL najbrž izvedljiv kljub razlikam med strankami.

Novi oblasti bo trda predla že zaradi objektivnih težav – padanja BDP-ja, naraščanja brezposelnosti, usihanja podjetij in delovnih mest ... Znašla se bo tudi pred vprašanjem, kaj napraviti z janševskimi kadrovskimi razsejanci. Predlog, da bi kadrovsko stanje z zakonom vrnili za leto nazaj, bi deloval očiščevalno, a bi bil kot precedens strahovito dvorezen.

Tu je seveda tudi vprašanje zaupanja: si ga nova oblast sploh lahko pridobi, jo bo ljudstvo sprejelo kot izboljšanje po Janši? Kmalu se bo tudi pokazalo, ali je proteste gnal predvsem odpor do janšizma ali pa je v resnici tako globoko načeta verodostojnost celotne politike. To bo seveda zelo odvisno od ministrske sestave in dela vlade.

Jasno je, da bo nova vlada del etablirane politike, ne pa oblast po meri protestniškega gibanja. Toda levica, ki jo bo vodila, bo morala vsaj malo dokazovati svojo levost. Kriza bo ostala, vendar ne more biti več izgovor za vse, še zlasti pa ne za neoliberalno sekljanje Slovenije. Nova oblast bo torej morala biti nejanševska ne samo glede politične higiene in demokratičnosti, ampak tudi v ekonomsko-socialnem pogledu. Stara politika pod novo zastavo bi bila goljufija, ki bi jo volivci trdo kaznovali.

Vse to pomeni, da bi (bo) nova vlada pogojno prinesla olajšanje. Vendar ne more pričakovati bianco zaupanja. Morala si ga bo pridelati. Če si bo zastavila sprejemljive cilje in jim res sledila, pa bi bilo to dobro zanjo in za državo. V toliko bi si zaslužila podporo.

Marsikaj bo odvisno tudi od premierke Bratuškove. Kot vsakdo pred nastopom oblasti je neznanka; ne poznamo njenih nazorov, voditeljskih sposobnosti, posluha za globlja gibanja v družbi. Za zdaj deluje kot ambiciozna, ekonomsko dokaj podkovana tehnokratka.

Na protestniško vrenje bo nova vlada učinkovala dvorezno. Gibanje bo tako dobilo več časa, da se artikulira, organizira, poveže, kolikor je to pač mogoče ob njegovi raznovrstnosti. Po drugi strani bi lahko Janšev padec in kolikor toliko spodobno in sposobno delovanje nove vlade proteste uspavala, gibanju vzela prodornost in ogrozila nastanek alternativne stranke (zveze). To bi pomenilo, da se slovenska politika ne bo prenovila, kar je nujni pogoj za dolgoročno ozdravljenje celotne družbe.

Če bomo torej res dobili novo vlado, lahko gledamo nanjo kot na orodje, potrebno, da se odpravijo najhujše anomalije in napake janšizma, da se – tudi v nasprotju z nekaterimi napotki EU – ustavi poglabljanje krize in da pridemo do mirnejših razmer za volitve. Pritisk alternative in njen politični razvoj ostajata nujno potrebna, dobro pa je ohraniti tudi nekaj pragmatičnosti in realizma. Zgolj lepoumno ali a priori radikalno vihanje nosu nad neidealnimi spremembami je jamstvo, da bo vse ostalo po starem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.