Janko Lorenci

Janko Lorenci

8. 3. 2013  |  Mladina 10  |  Kolumna

Oboje

Dober politik mora biti hkrati pošten in sposoben

Stara in vedno aktualna dilema, ali je boljši sposoben ali pošten politik, se v krizah še zaostri. Ljudje in mediji pogledujejo v štrleče politike in jih ocenjujejo, počasi se izoblikuje mnenje, ta je pošten, ta sposoben, ta ne eno ne drugo, oni spet – oh, kakšno olajšanje – oboje. Na splošno vera v sposobnost in poštenost politike peša.

Poštenost in sposobnost se mešata v različne kombinacije. Najslabša se zdi povezava nesposobnosti in nepoštenosti. Toda sposoben, a nepošten politik je lahko še nevarnejši, ker zna svoj grdi značaj prikriti. Ideal je seveda sposoben in pošten homo politicus.

Pri tem je obe lastnosti težko definirati. Predpisi so tu kratke sape. Do definicije se še najlaže dokopljemo z zanikanjem: to in to ni pošteno, moralno itd. Najzanesljivejši razsodnik pa je seveda praksa.

Oglejmo si nekaj primerov. Janković in Janša veljata za sposobna, a nepoštena in koruptivna. Dvomljiva poštenost jima dolgo ni škodila; spadata med t. i. teflonske politike. Stvari so se spremenile s krizo, vstajami in poročilom KPK. Njuno nasprotje v tem pogledu je bil Golobič, ki ga je odnesla razmeroma nedolžna zatajitev dela premoženja.

Toda relativiziranje (ne)poštenosti je nevarno. Tolerirana nepoštenost enega opravičuje nepoštenje drugih, to nas pripelje v sprijaznjevanje z izbiranjem manjšega zla in nenehnim sesedanjem političnih standardov. Skratka, enako kot pri korupciji bi morala biti toleranca do nepoštenosti ničelna.

Z državnimi predsedniki smo v glavnem imeli več sreče kot z drugimi politiki. Kučan, Drnovšek, Türk so še kar dobro združevali poštenost in sposobnost. To kaže, da je tam, kjer so volitve neposredne, kombinacija obojega pogostejša. Nauk: okrepiti vpliv volivcev na izbiro konkretnih poslancev.

Politiki radi govorijo o poštenosti, a so kot celota na vedno slabšem glasu. Virant na primer sodi v krog moralizirajočih politikov, plemena, pri katerem se je dobro prijeti za denarnico. Kvarjenje političnega razreda je, dolgoročno gledano, poglavitni vzrok slovenskih težav, tudi krize. Na prelomu 2012/13 je ljudstvo na to trajno trohnenje na vrhu družbene lestvice naposled odgovorilo s protesti in zahtevami po drugačnih, poštenejših politiki in sistemu.

Izbira, ali sposoben ali pošten, je očitno preozka. Prvič, absolutno sposobnega in absolutno poštenega politika (človeka) ni. Drugič, na širšo predstavo o sposobnostih in etični drži posameznika odločilno vplivamo nezanesljivi mediji. Pomembne so tudi razmere: v normalnih časih je lahko na oblasti razmeroma nesposobna ali nepoštena politika, pa bo še kar šlo. Toda taka politika dobre čase nujno spremeni v slabe.

V igri je tudi ideologija. Trd neoliberalec najbrž ne more biti pošten in sposoben, se pravi dober politik. Taki ljudje zagovarjajo socialni darvinizem in so brez empatije, brez nje pa težko govorimo o poštenosti, občutku za elementarno pravičnost itd. Ali drugače: neoliberalizem proizvaja deformirano družbo, zato neoliberalnih politikov ne moremo šteti za dobre.

Nezaupanje ljudstva v politiko je normalna drža, saj je vgrajeno že v politične sisteme. To t. i. institucionalizirano nezaupanje (delitev vej oblasti, nedotakljivost človekovih pravic itd.) pa je očitno prešibko jamstvo za dobro – pošteno in sposobno – politiko. Če se temu nezaupanju pridruži še hudo konkretno nezaupanje množic, lahko njun seštevek deluje na politiko kot korektiv, lahko pa je kontraproduktiven: na popolno nezaupanje reagira politika z neodzivnostjo na javno mnenje, javnost hoče zato še manj voliti, krepijo se avtoritarnost, družbeni kaos in protestništvo. Današnji razvoj kapitalizma in liberalne demokracije se giblje v to smer.

Ponovimo: do politike je treba biti zahteven in vedno ocenjevati celoto, se pravi od nje zahtevati oboje, sposobnost in poštenost. Dober politik potrebuje krepko dozo obojega, običajno pa še precej sreče.

Kar velja za posameznike, bi moralo tudi za sistem. Bil naj bi oboje, učinkovit (sposoben) in pošten (pravičen). Na Zahodu prevladujoči sistem favorizira bogato manjšino, večino pa spravlja v obup in jezo, a jo hkrati tudi kvari, saj jo počasi zastruplja s svojimi gesli in sili, da sprejema (ponotranja) socialni darvinizem. V takem sistemu je tudi navadnemu človeku teže ostati pošten.

A v tem pogledu ne smemo obupati. Res je nekaj časa prevladovalo mnenje, da volivci dajejo prednost sposobnim politikom in pri tem zanemarjajo poštenost. Če bi to držalo, bi pomenilo, da so ali obupali nad poštenostjo politike ali da je nekaj narobe tudi z njimi; da se torej ne sprašujejo več, kakšen naj bi bil pošten državljan, ampak kako naj se prilagodi svetu, ki ga tako in tako ni mogoče spremeniti.

Protesti to zanikajo. Vstaje niso samo odziv na materialno stisko, ampak tudi dokaz, da ljudstvo kljub dolgotrajnemu neoliberalnemu pranju možganov, ki cinično trdi, da je pohlep dober in podobne reči, ni izgubilo občutka za elementarno poštenost in pravičnost. Nekdanje prepričanje, da je sistem pošten in prek tega skrbi tudi za poštenost politike, se je v očeh večine sesulo.

Poštenost ostaja tudi v politiki nepogrešljiva, pa če je sistem tak ali drugačen. Hud splošen dvom o družbeni poštenosti – sistemski in individualni – med drugim ovira izhod iz krize. Iz nje se lahko trajno spravimo le s prenovo politike, ki bo prenovila tudi sistem. Ta proces bi lahko sprožila alternativa, če bo vkorakala v praktično politiko in če bo res alternativna – tudi glede staromodne poštenosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.