Dva leva / Vlado Miheljak: Thomas Mayer proti Tomažu Majerju

»Žal mi je, a ne bom odgovoril na to vprašanje. Preprosto zato, ker je Slovenija v popolnoma drugačni situaciji kot Ciper. Žaljivo je sploh govoriti o takšni primerjavi.«

»Na podlagi naših ocen, številk in dejstev ni potrebe, da bi Slovenija morala zaprositi za mednarodno pomoč, saj lahko izpolnjuje svoje obveznosti.«

Novinarka: Še največji problem po Mayerju pomeni politična negotovost, ki gospodarske težave še poglablja.

Mayer: Mislim, da tudi to vpliva na vtis, ki ga dobijo vlagatelji o težavah v Sloveniji. Težave je mogoče odpraviti z odločnim političnim vodstvom in jasno začrtanimi ukrepi.

Končno se je tudi pri nas dogodila spet ena spodobna, pravzaprav atraktivna lumparija. Namreč predrzni »rop« denarnega depoja neke varnostne agencije, ki ga je izpeljal – njen varnostnik. Spominja na zgodbe francoskih filmskih kriminalk iz zlate dobe novega vala, ko klasična pravila filmske fabule in njenega moralnega poduka niso več veljala. Poenostavljeno povedano, dobri ljudje so preprosto dobri in z njimi ni kaj početi. A tudi slabi so dejansko dobri ter kot taki šele zares zanimivi in privlačni. Podtaknejo nam jih kot objekt identifikacije. Gledalec podoživlja junakove dileme, z njim beži pred zakonom, se ujame v emocionalno zanko in navija, da bi se junak izmaknil pregonu in kazni. Fabule niso poenostavljeno črno-bele, ampak le v odtenkih črne. Motivi dejanj niso enopomenski in lahko razumljivi. In zgodba tudi ne ponudi enoznačnega konca, ampak pusti gledalca v precepu. Ko Belmondo v kultnem filmu Do zadnjega diha pade pokošen pod streli policije, je morda zadoščeno pravici, ne pa tudi gledalčevemu užitku. Ta si poreče, škoda, da ni pravi čas odšel, pobegnil … Francoski film je vpeljal kult gospoda lopova, pozitivnega negativca. Drugačnega, kot nastopa v slovenskih zgodbah o državi kot plenu političnih mogočnežev. Ti brez sloga in dostojanstva, kot potrošniki v supermarketu, jemljejo iz državne blagajne, ki naj bi jo čuvali in bogatili. Zato pri uporabnikih medijskih prezentacij kajpak ne povzročajo navdušenja, še pravega ogorčenja ne, ampak predvsem prezir. Zakaj prezir? Ker tisti, ki so državo ropali, izčrpavali in zagospodarili, danes najglasneje govorijo, da je država na tleh, zavožena, dotolčena.