Dva leva / Vlado Miheljak: Razlagalec znamenj časa

Na vprašanje, ali imajo sivi strici iz Slovenije lovke vse do Vatikana, je odgovor da, tudi na podlagi drugih konkretnih informacij, ki bodo znane morda po smrti avtorja tega komentarja.

Kdo so ti sivi strici? Je to Milan Kučan

Če sivi slovenski strici sežejo tako daleč, so torej vodili tudi Janševo vlado?

Ko teče beseda o denarnih poslih Vatikana ali finančnem hazardu slovenske lokalne cerkve, so začinjene medijske zgodbe o tem, kako se je posamezen klerik zapletel v kakšno spolno bizarnost, prav osvežujoče. Denimo tista, da so menda kar pomembnega duhovnika Arthurja Coyla iz zloglasne bostonske nadškofije zalotili na pokopališču v Massachusettsu med spolnim odnosom s prostitutko. Pod predpostavko, da je ponudnica spolnih uslug polnoletna in da je šlo za fer poslovni odnos; se pravi, da jo je »nategnil« samo telesno, ne pa tudi finančno, kot je mariborska nadškofija vernike vlagatelje, se lahko zgolj blago naklonjeno nasmehnemo. Nobene zlorabe otrok, nobenega zatajenega potomca ne bo iz tega bližnjega srečanja. In še kraj dejanja je posvečen. Torej vse o. k. Razen, kajpak, obrobne podrobnosti, namreč dvojne morale. A kaj bi to.

Sicer pa je bolj kot dvojna morala zanimivo vprašanje, ali kleriki verjamejo v svoje scenarije in predstave ali jih zgolj preračunljivo prodajajo naivnim ovčicam. Ne samo, ali sami verjamejo, da onkraj razmislekov o transcendenci, biti, božji ideji in božjem načrtu resnično obstaja takšna predstava svetega, kot jo odslikava predpubertetna veroučna fabulacija o angelčkih in satanu, svetem duhu in brezmadežnem spočetju … ampak še bolj, ali verjamejo v alibije, s katerimi branijo in perejo javno podobo sebe in cerkvene institucije. Skratka, ali verjamejo v konstrukcije in laži, ki jih producirajo.

V politiki velja, da sta dve vrsti prodajalcev iluzij. Eni hladnokrvno manipulirajo, zavajajo, sprevračajo, drugi v svoje konstrukcije verjamejo. Janša je verjetno največji manipulant v slovenski politiki, a po drugi strani ni dvoma, da verjame v svoje scenarije in svojo podobo. Prepričan je, da je žrtev komunističnih zarot in ne človek, ki se je odrekel komunizmu, a v svoji aktualni politični dejavnosti ohranil stalinistične metode. Paranoidna osebnostna struktura mu omogoča, da sprejema kot resnico vse, kar sproti konstruira; da vsakokratne zavestne manipulacije sproti prevaja v svoj zasebni »zgodovinski spomin«. Je tako tudi med kleriki? Včasih se zdi, da je tako; da nekateri verjamejo v iracionalne dogme in kar najbolj dobesedne predstave »veroučnih« zgodb. In enako velja za vse dogmatične predstave na področju morale, aktualnih vrednotenj politike in položaja cerkve. A pri neredkih lahko dvomimo o takšni samozaslepljenosti. Zdi se, da je njihova stopnja prosvetljenosti tolikšna, da ne morejo nenehno verjeti in sprejemati vseh dogem in zlasti racionalizacij, ki jih sami producirajo.

Do nedavna se mi je zdelo, da je eden takih, ki onkraj teološkega in političnega interesa ohranja racionalnost, moj rojak Ivan Štuhec. Sicer velja za sogovornika, ostrega kot britev, ujetnika svoje nravi, morda tudi vzkipljivega značaja, kot ga je označil Peter Kovačič Peršin, a vendar se je tudi pri brezkompromisni apologiji cerkve in njemu bližnje politike vseeno v glavnem gibal v sferi racionalnega. In se izogibal izjavam in izpeljavam, s katerimi bi se kompromitiral ali celo osmešil. Do nedavna. Ne vem, točno, kaj se je zgodilo v zadnjem času in kakšno povezavo ima to morebiti z zadnjimi eskalacijami finančnih in moralnih afer ter kadrovskih rošad v slovenski cerkvi, a to, kar govori, napeljuje in izpeljuje, je postalo ne samo iracionalno, ampak tudi paranoidno. Tako paranoidnih zgodb ne producira niti Janša, ki ima za to veliko več razlogov. Njega preganja lastna preteklost. Štuheca pač ne.

Štuhec pravi, da je naloga teologov razlaganje znamenj časa. Bogaboječi katoliki to razumemo in sprejemamo. A v sistemu razlage časa ne more biti prostora za sive ali celo bele miši. Sive in bele miši niso v domeni teologov, ampak psihiatrov.