Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

11. 10. 2013  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Dogodki

Nebo med Rimom in Berlinom se je odprlo nad Ljubljano

Teho Teardo in Blixa Bargeld v Kinu Šiška

Blixa Bargeld je v dobrih treh desetletjih postal zagotovilo za nadstandardno koncertno izkušnjo. Na sliki s čelistko Martino Bertoni.

Blixa Bargeld je v dobrih treh desetletjih postal zagotovilo za nadstandardno koncertno izkušnjo. Na sliki s čelistko Martino Bertoni.

Nepričakovano sodelovanje italijanskega skladatelja Teha Tearda in prvaka nemške alternative Blixe Bargelda na plošči Still Smiling, ki letos dobiva številne pohvale, smo minulo soboto na veselje domačih ljubiteljev zvedavih muzik lahko doživeli tudi v Ljubljani. Ker sta avtorja ploščo povzela kot odsev neba med Rimom in Berlinom, bi koncertu na približno polovici poti med obema prestolnicama, z nekaj patriotskega snobizma, morda lahko pripisali kar simbolični pomen.

Nedvomno pa se je spet potrdilo, da Slovenci Bargelda zelo cenimo. Teardo je v svetu popularne glasbe sicer precej manj znan ustvarjalec kot denimo Carsten Nicolai (Alva Noto), ki je z Bargeldom isto prizorišče napolnil pred dobrimi tremi leti. Toda frontman berlinskih legend Einstürzende Neubauten in dolgoletni tesni sodelavec Nicka Cava je v dobrih treh desetletjih pač postal zagotovilo za nadstandardno koncertno izkušnjo, ne glede na to, v kakšni navezi se pojavi. Zato je bila Šiška, razumljivo, tudi tokrat polna glasbenih sladokuscev.

No, koncerta so se gotovo udeležili tudi posamezniki, ki se Tearda spomnijo iz že skoraj kultne industrial/rock zasedbe Meathead, pa tudi očaranci nad glasbo, ki jo v zadnjih letih ustvarja za (odmevne) filme. Med drugim je z glasbo opremil v Cannesu nagrajen film Il Divo Paola Sorrentina, zanjo pa je na Italijanskem filmskem festivalu prejel tudi nagrado Ennia Morriconeja, ki mu jo je izročil sam mag filmske glasbe z veliko pohvalo. Vsekakor lepa popotnica koncertni predstavitvi plošče Still Smiling, dasiravno smo se spraševali, v kakšni podobi bodo zaživeli bogati aranžmaji, ki jih je v studiu ob drugih sodelavcih prispeval tudi kvartet Alexandra Balanescuja.

Ko se je ob Bargeldu in Teardu na odru pojavila »le« čelistka Martina Bertoni, je bilo bolj ali manj jasno, da bo zasedba pokazala drugačen obraz. In ga je. Trojec je sicer odigral skladbe s plošče, toda v precej bolj minimalistični podobi. To so narekovali prepoznavni Blixov glas (vključno z nepogrešljivimi »mačjimi« kriki), Teardova manipulacija s kontrastnimi elektronskimi in kitarskimi linijami ter predirljiv in včasih perkusiven zvok čela, ki tokrat za spremembo ni bilo le dolgočasno koncertno mašilo. Čeprav je bil to šele eden njegovih prvih koncertov, se je dvojec/trojec pokazal v izjemni formi, za nameček pa smo se (na Blixovem!) koncertu celo hihitali. Humor je bil sicer pogosto sestavni del EN in Bad Seedsov, toda Blixa ga je tokrat začinil še z zabavnimi anekdotami med skladbami. Denimo takrat, ko je skladbo o jeguljah (ki je sicer ni na ploščku) napovedal z »nemško polomljeno wikipedijsko naracijo v slogu Davida Attenborugha«. Ali pa takrat ko je bis napovedal z besedami »and now for something completely different« in odpel izjemno priredbo hita Crimson and Clover (what a beautiful feeling). Humor, pronicljivost, vrhunska glasba in še en izjemen koncert!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.