Stoletniki

Janko Lorenci

30. 10. 2013  |  Mladina 44  |  Kolumna

Stoletniki so nekakšni nadljudje, ali boljše vrste ljudje, ali vsaj ljudje, ki jim je dano življenje, precej daljše od življenja povprečnega človeka. Torej so privilegiranci. Privilegiranci nam gredo običajno na živce. Za stoletnike to ne velja, nasprotno, simpatični so nam, po malem jih občudujemo, po malem pa jim tudi zavidamo – pač zaradi dokajšnje verjetnosti, da ne bomo dočakali njihovih let.

Velika večina stoletnikov je anonimna oziroma so znani samo lokalno. Toda pomirjujoče in razveseljujoče delujejo tudi v svoji anonimni eksistenci. Včasih postanejo – že pred stoletnico – znani zaradi česa drugega. Najslavnejši tak primer pri nas je Boris Pahor (nenehno živeč z grožnjo, da ga bo kdo zamenjal z Borutom P.). Dočakanih sto let jim obvezno poveča slavo in priljubljenost. Zato se v njihovi svetlobi radi sončijo tudi politiki, med njimi omenjena grožnja Borut P.

Anonimni in slavni stoletniki nas navdajajo s prijetnimi občutji predvsem zato, ker nam zbujajo upanje, da bomo živeli enako dolgo. Veseli smo vsakega, tudi če jih dolgo bivanje na površini planeta grdo zdela. To med drugim pomeni, da je življenje kvaliteta samo po sebi, ne glede na to, kakšno je in kaj napravi iz človeka. Ali z drugimi besedami: kvantiteta preraste v kvaliteto.

Sto let dolgo življenje je po uveljavljenem prepričanju rezultat dobrih genov in zdravega življenja. Oba izvora stoletnosti sta temelja za različni življenjski filozofiji. Privrženci genske šole se pogosto vdajajo nezdravemu življenju v prepričanju (ali s tolažbo), da so geni vse. Življenje kakega Churchilla jim daje nekoliko prav, še pogosteje pa to mnenje zanika bridka prezgodnja smrt. Po drugi strani si nihče ne pridela sto let zgolj in samo z zdravim življenjem; geni, ta dota, ki jo dobijo tudi največji siromaki, so pomembni. To ne zanika vrednosti zdravega življenja in stimulativne vloge ustrezne filozofije. Lahko pa preveč zdravo življenje človeka prikrajša za nekaj užitkov v taistem življenju, postane obsedenost in prinese smrt zaradi pretiranega pehanja za zdravje. Kje je meja, je težko reči. Še najbolje se je zanesti na filozofijo zmernosti in drobnih grehov, ki sta jih telo in duh v glavnem pripravljena odpustiti.

Skratka, kdo bo dočakal sto let in kdo ne, je deloma tvoja in moja stvar, deloma pa stvar naključja, ki se mu reče rojstvo. Vsakomur je v zibelko položena negotovost o dolžini trajanja. Tudi če imaš optimalne gene in duševnost naravnano na sto let, te lahko ubije ljubosumni sosed, cvetlični lonček v prostem padu, pravična vojna s sosednjo državo ali sistem. Ta negotovost je naporna, vendar najbrž boljša, kot če bi vnaprej vedeli, da bomo vsi umrli pri 80, no, 90 letih. Res bi bili v tem pogledu dolgo brez skrbi, zadnja leta pa bi bila problematična. Nobenega stoletnika in z njim povezanega upanja ne bi bilo na vidiku.

Za dolgo življenje je torej poleg genov najpomembnejše zdravo življenje. To je zelo odvisno, od posameznikovega družbenega statusa. Tako smo pri družbi in poglavju o enakosti in neenakosti. Enakost, ne popolna, osnovna pa vendarle, je v redu stvar tudi zato, ker omogoča enakomerno porazdelitev stoletništva. Če je današnja družba – z nekaj pretiravanja – razdeljena na 1 odstotek bogatih in vladajočih ter 99 odstotkov odvisnih, relativno ali absolutno revnih in vladanih, bo v tistem enem oligarhičnem odstotku stoletnikov sčasoma mrgolelo, v preostalih 99 odstotkih pa bodo izumrla vrsta. Teh 99 odstotkov bi se sicer lahko primerjalo med seboj in ne bi zganjalo cirkusa zaradi tistega bednega enega odstotka. Vendar pogledujejo in bodo pogledovali – tak je pač človek – navzgor in bodo žalostno-jezni, da ne živijo tako dolgo in tako dobro.

Neizpodbitna pravica vseh je, da postanejo stoletniki. Jeza in žalost (da o bedi ne govorimo) zdravju in dolgoživosti škodita. Zato imamo pravico nezdrav sistem pozdraviti. Pozdravimo ga lahko na različne načine, morda še najlaže z gorjačo. Vendar nam izdelovanje zdravih sistemov nekako ne gre od rok. Čeprav človeštvo na splošno dobro ve, kaj je zdravo, kaj bolno, kaj prav in kaj ne, se mu pri tem opravilu vedno kaj sfiži.

Res se sistem sčasoma nekako osamosvoji, a še vedno ga najbolj postavljajo, obnavljajo in vzdržujejo pri življenju tako ali drugače slabi ljudje s slabimi idejami. Poglejte okoli sebe. Nekateri za nameček celo dočakajo sto let. Jim to privoščimo? Ne, saj nismo angeli. No, glave jim ne bomo oddrobili, toliko smo že civilizirani. In morda se, s toliko časa na voljo, sčasoma celo poboljšajo.

Finta pri sistemih je v čuječnosti. Sistem se praviloma sprevrže in osamosvoji počasi, v začetku je neznaten in živi samo kot ideja. Treba je torej paziti na ideje in ljudi, ki jih upravljajo, in to še v njihovem zgodnjem stadiju, preden zrastejo, se skvarijo, okrepijo in zavladajo. To je seveda kočljiva misel v družbi, ki pravi, da sta največji vrednoti svoboda misli in svoboda trga.

Kočljiva toliko bolj, ker ne vemo, ali se bo ideja spridila ali ne. Lahko je lepa, taka lahko tudi ostane in se razvije. Zato bomo vedno negotovi, tudi če bomo živeli sto let. V vsakem primeru pa je slaba ureditev, ki zbuja slaba čustva med generacijami. Spridi se lahko tako zelo, da se mladenič ob pogledu na stoletnika ne razveseli, ampak pomisli: kaj še čaka.