Metulj

Janko Lorenci

8. 11. 2013  |  Mladina 45  |  Kolumna

Borut Pahor je prejšnji teden dopolnil 50 let. Ob tem jubileju mu želimo čim daljše življenje in čim krajšo politično kariero. Zakaj? Pahor ni povprečen, ampak štrleč politik. Do visokih položajev in v glavnem velike priljubljenosti se je dokopal s svojimi specifičnimi lastnostmi in spretnostmi. Slovenski politiki in državi pa s tem v glavnem ni bil v korist; prej nasprotno. To velja za vse tri njegove poglavitne vloge.

Prva vloga, prvak SD. Pahor je svojo stranko uveljavil, hkrati pa ji je jemal identiteto in jo tako uničeval. Vrsto let jo je predeloval v nekakšno slovensko inačico Blairovih laburistov, torej v zastopnico nekoč znamenite tretje poti, ki se je spridila v pomočnika uvajanja neoliberalizma. Pahor tudi zdaj ne ve dobro, ali bi bil socialdemokrat ali neoliberalec. Stranka se je predelave deloma branila, deloma pa popuščala svojemu dozdevno nezamenljivemu voditelju. Tako je postajala ne tič ne miš, del klasične jalove, izgubljene evropske levice. Skratka, Slovenija je s Pahorjevo pomočjo izgubila socialdemokratsko levico, res vredno svojega imena.

To je bilo zanjo najbrž bolj škodljivo kot Pahorjev nastop v drugi veliki politični vlogi – premierstvu. Pahor ni bil najslabši možni predsednik vlade, v celoti pa vendarle zguba. Najhuje je bilo, da je njegova vlada podcenila globino krize in nanjo reagirala prešibko in prepozno; če bi na primer pravočasno in dovolj krepko (kot nekatere druge evrodržave) dokapitalizirala banke, bi se izognila sedanjim težavam z Brusljem in preprečila uničevalni kreditni krč. Težavne koalicije in vlade Pahor ni obvladal, nasprotno; s svojim slogom vodenja (one man band) je bistveno pripomogel k temu, da je javnost koalicijo, vlado in njega samega trdno poistovetila s krizo, kaosom in živčnim, prepirljivim vladanjem. Tako so seveda morali propasti tudi referendumi, ki so vlado naposled poslali v zgodovino. Rešilo bi jo lahko samo gospodarsko okrevanje ali dramatično drugačno vladanje z drugim premierom. Toda Pahor, ki se je svoj čas zelo otepal premierstva, je prišel na okus oblasti.

Tretja vloga – predsednik države. Ta položaj mu je pravzaprav pisan na kožo. Tu lahko nastopa kot izrazit individualist, tu mu ni treba biti krizni menedžer, kar mu nikakor ni šlo od rok, ko je bil premier, tu lahko igra na ves bogati register svoje všečnosti. A tudi predsednik države je lahko poln ali prazen, lahko ima avtoriteto in je z njo koristen ali pa je brez nje in nekoristen. Pahor je avtoriteto zapravil že, ko je bil premier, zdaj pa ne naredi in, vtis je, niti ne skuša narediti nič, da bi si jo morebiti pridobil. Namesto da bi spregovoril o velikih problemih države (trojka, usoda socialne države, položaj mladine …), o teh rečeh molči, še naprej pa med drugim propagira fizično delo, čeprav Slovenci zanj od nekdaj kažejo dovolj vneme in ga res ni treba propagirati; gre le za cenen trik, češ, vaš sem, tak kot vi, delam kot zamorc. Res pa je, da je spričo njegovih migetavih nazorov morda bolje, da molči.

Njegova politična stalnica je konsenzualnost, potreba po sodelovanju politike. To je načeloma podpore vredno stališče, toda v naši politični realnosti je lahko naivno in škodljivo. V praksi Pahor z dajanjem vseh strank v isti koš veča verodostojnost Janševe SDS, ki ne spada v okvir zmernih političnih strank in ki so jo druge stranke, deloma celo desne, bolj ali manj izobčile in odklanjajo sodelovanje z njo. Pahor kot da Janšo – tudi s sklicem srečanja vseh strankarskih voditeljev – skuša znova spraviti na politični parket kot polnopravnega plesalca. Tako ali drugače ga je vseskozi favoriziral in včasih pred njim prav klečeplazil, celo takrat, ko ga je Janša najbolj klofutal. Zakaj, je stvar za potentne psihologe, ki se spoznajo na vse meandre človeške duše.

Podobno problematičen je njegov odnos do velikih iz tujine. Do EU je bil, tudi ko so se v krizi že jasno kazale njene hibe, servilen, ves v poklonih in nenehno skakajoč na nemško-francoski vlak, nebrižno sopihajoč mimo njega. No, taka servilnost je klasika naše politike.

Nastopanje sicer velja za Pahorjevo odliko, za tisto, kar ga je naredilo. Je dober govornik, ima osebni šarm in ne izžareva sovražnosti in zagrizene ostrine, značilne za vrsto naših politikov. Še zmeraj velja za osebno poštenega, kar mu zelo pomaga vstajati od mrtvih.

Še zmeraj pa je močan tudi vtis, da imamo pred sabo igralca, ki z užitkom igra vlogo resnega, zavzetega državnika, ki bi v isti sapi rad ugajal vsem. Resni politiki tega raje ne poskušajo.

Pahor dobro pooseblja težave, ki jih ima Slovenija z voditelji. V krizi bi bili potentni voditelji še posebej potrebni, a se nočejo vzeti od nikoder. Boleče jih manjka v gospodarstvu, cerkvi, politiki … Toda tako pomanjkanje je pravzaprav nujno v družbi, kjer prevladuje negativna selekcija. Med strankarskimi voditelji so velike razlike (PS ima za zdaj, kot se zdi, z Bratuškovo še kar srečo), a noben ni optimalen. S problemom voditeljstva se očitno srečuje tudi alternativa.

Sedanji predsednik države je med najbolj neoptimalnimi voditelji. Je prazen, ker ima plahutajoče nazore in služi predvsem samemu sebi, vendar tudi všečen in spreten. Tako mu uspeva, da po padcih v nemilost naplahta volivce, si opomore in spleza v višine, kamor ne spada. S politiko se ukvarja lahkotno kot metulj, položaj pa je čedalje resnejši. Spada v zgodbo o tem, kako težko je dobre politike dobiti, še teže pa se slabih znebiti.