Janko Lorenci

Janko Lorenci

13. 12. 2013  |  Mladina 50  |  Kolumna

Južni tok

Preskus ostankov suverenosti

Če ne bo Evropske unije, bo vojna, slišiš včasih. No, vojne zlepa ne bo in po svoje se je v njej laže braniti kot v skupnosti, kjer se vse cedi od leporečja o solidarnosti, realnost pa je čedalje bolj surova in podobna vojni. A v krizi tudi lošč kulturnosti naglo odpada.

Svež primer: Stop, fantički, je nedavno rekla Barrosova komisija, Južni tok bo tekel po naših pravilih, ali pa ga ne bo. Če boste vztrajali pri svojem, boste kaznovani.

V EU že obstaja Severni tok med Nemčijo in Rusijo in zanj veljajo posebna pravila, v katera se vrh EU seveda ne vtika. Pri Južnem toku so zraven same šibke in, razen Avstrije, krizne države. Načrtovani plinovod spada v neslavno poglavje dvojnih in po okusu velikih članic raztegljivih pravil v EU. Nemčija in Francija sta pred časom lahko imeli visok primanjkljaj, zdaj je za vse prepovedan. Velikim bankam, zlasti nemškim in francoskim, je po izbruhu krize lahko pomagala država, zdaj je ta pomoč prepovedana oziroma se šteje v javnofinančno bilanco. Vsem članicam je zaukazano strogo varčevanje, čeprav šibkejše članice to ugonablja.

Govorjenje o enakopravnosti članic postaja slaba šala. Južni tok govori o nasilnem uveljavljanju interesov močnih članic in zavestni politiki potiskanja šibkih članic, zlasti eujevskega juga in vzhoda, v podrejen položaj in trajno odvisnost, predvsem z dolgovi, ki jih ne moreš nikoli odplačati. Vrh EU pod pokroviteljstvom Nemčije friziranja pravil niti več ne skriva. Komisija je asistent najmočnejših članic, kapitala in bogatih, večina prebivalstev pa je skoraj povsod siromašnejša, kot je bila. Tudi zato se Unija vedno bolj deli na zaostajajoči jug in vzhod ter premožnejši, stabilnejši sever. To bo čez čas udarilo tudi po njem, a ta čas to nikogar ne briga.

Vrh EU načelno seveda ni naš sovražnik. Vendar smo zanj že del periferije, ki jo gre obvladovati in iz nje tudi kaj iztisniti. Če so ukrepi, ki so njim v korist, nam v škodo, je to naša stvar.

Taka politika nas po izbruhu krize dodatno tlači v blato. Vsilila nam je prenaglo varčevanje, nam ukazala sanacijo bank, potem pa nas pri tem ovirala, nam odredila pregrešno drage stresne bančne teste, sili nas v privatizacijo oziroma v razprodajo »srebrnine«. Tudi ni naključje, da je Moody’s nedavno znižal bonitetno oceno Telekomu; nekdo, morda iz EU, ga bo zato lahko kupil ceneje.

Razlika med normalno vladavino EU in trojke še obstaja (zato ima vlada prav, da se trojki upira), vendar se zmanjšuje. V vzorec center–provinca pa se pomagamo pehati sami. Naša politika slabo odvrača zunanje pritiske in jih, deloma okrepljene zaradi nje same, kot bremena prenaša naprej na ljudstvo.

Res se je tem pritiskom zaradi naše majhne teže na evropski sceni težko upirati. Vendar smo tako neodporni tudi zaradi značilnosti svoje politike. Po eni strani zaradi lastnih prepričanj v glavnem brez odpora sprejema neoliberalne impulze in ukaze komisije in velikih članic, po drugi strani pa je navzven tradicionalno servilna. Iz te drže se ne skoplje, čeprav jo v to sili položaj. Je transmisija, ki nas ne varuje toliko, kolikor bi bilo mogoče.

EU nas ni pahnila v krizo, a njeni pritiski nas zdaj dodatno potiskajo v razvojno nazadovanje. Tudi zaradi njih (in lastne idiotske vere v privatizacijo kar počez) razprodajamo »srebrnino«, se deindustrializiramo in prehajamo na čedalje primitivnejšo raven proizvodnje. Nabrano znanje puhti vedno bolj v prazno. Hkrati polagoma razgrajujemo socialno državo in brutaliziramo svoj kapitalizem.

Na kratko: EU postaja past. Brez nje ne moremo, v njej pa nam je vedno teže. Neodpornost naše politike postaja močan dejavnik (ne)razvoja. Svoj položaj v EU bi morali okrepiti, negativne vplive Unije pa zmanjšati. To je težko, a ne nemogoče.

Pametna oblast, ki gleda vsaj korak naprej, bi hladnokrvno proučila vse možnosti. Nekaj jih je.

Prvič, sklepanje zavezništev s članicami v podobnem položaju. To ni lahko; vsaka država se bori zase, »nemška« EU pa vsako krizno članico obravnava in »zdravi« posebej, v različnem času, da se ne bi povezale. A truditi se je treba.

Drugič, razpršitev gospodarskih in drugih stikov. Zdaj smo preveč v pretesnem nemško-avstrijskem objemu.

Tretjič, izstop iz evra. Vstop je bil napaka, storjena predvsem zaradi samovšečnosti in slabega razmisleka. Zdaj nam članstvo v evroobmočju zelo oži ekonomski manevrski prostor. Toda izstop bi bil tvegan (verjetno nam bi nakopal sankcije), zato bi bili zanj potrebni trden domači konsenz in temeljite priprave. A zavreči te možnosti kljub njeni radikalnosti ne gre tudi zato, ker bo evrsko območje morda tako in tako razpadlo ali se preoblikovalo.

Četrtič in predvsem: če se ne bo začelo celovito, ne zgolj ekonomsko zdravljenje države, družbe, politike, nam bosta EU in trojka nenehno dihali za ovratnik. Prenovo bi lahko sprožile volitve, ki bodo sredi naraščajoče stiske in krize, ki se bo nadaljevala. Tako zdravljenje lahko edino res spremeni tudi odnos do EU. Brez njega bomo ostali vegetirajoča, ponižna provinca na robu hudo okvarjene Unije. Država predpražnik.

Južni tok je za Slovenijo pomemben investicijski in energetski projekt. Gre tudi za preskus, ali je naša politika sposobna braniti ostanke naše suverenosti, ali je je sploh še kaj v hlačah. EU ni bog in tudi batina ne sme biti. Tokrat nikakor ne bi smeli popustiti. In tokrat imamo celo nekaj očitnih (južnotokovnih) zaveznikov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.