Tvegana stava

Banka Slovenije mora postati v kaotičnih razmerah središčna os koordinacije ekonomskih politik, pa tudi nevidni politični katalizator sodelovanja vlade in drugih deležnikov

V začetku tega tedna je Janett Yellen postala nova predsednica FED, ameriškega sistema centralnih bank, prva ženska v njeni pomembni stoletni zgodovini. Kapitalizem je razvil centralnobančni sistem, ker je potreboval troje, finančno in cenovno stabilnost, mednarodno kredibilnost in zaupanje. Žal finančna ekonomija in kreditni sistem nista zgolj temelj razvoja in blaginje sodobnega kapitalizma, temveč tudi vir sistemske nestabilnosti in neenakosti. Zato so centralni bankirji in finančni biznis središče krize in hkrati osrednji vzvod njenega reševanja. Leto 2014 bo zato v znamenju centralnih bankirjev, ki držijo ključne iniciative kriznega obrata. To velja tudi za EU in kajpada za Slovenijo. Jazbec bo tu potreboval tako modrost Yellnove kot premetenost Draghia. Zagotovo velik zalogaj, pomembna priložnost in morda edina možnost.

Zgodovina razvitega centralnega bančništva je razmeroma kratka in dramatična. Centralnobančni sistemi so protiutež decentraliziranemu tržnem kaosu, monopol denarja šele omogoča pravi razmah želene tržne konkurenčnosti. FED so davnega leta 1913, pod okriljem senatorja Aldricha, ustanovili zaradi razdrobljenosti in pretirane regulacije ameriških bank, kar je zaviralo likvidnost in želeno finančno stabilnost. »Veliki eksperiment«, kot so ga imenovali, se je prijel, FED pa se je spopadal s problemi »velike depresije«, poznejše rasti in inflacije, pa tudi globalizacije in financializacije, vse do nove kloake »velike recesije« leta 2008. Pri tem so se vseskozi spreminjali cilji in orodja monetarne politike, predvsem pa sta se centralizirali moč in vplivnost monetarne politike. Trije veliki, Volcker (stabilizacija), Greenspan (financializacija) in Bernanke (recesija), so že zdavnaj prestopili prag politične mitologije. Centralne banke so danes pravi formalni centri politične moči, tehnokratska oblast, pred katero se krivijo vse vlade sveta. Vodstvo FED ima večjo politično legitimnost kot ameriške vlade, usoda obstoja EU in evra pa danes bolj kroji Frankfurt (ECB) kot Bruselj (EK).

Janet Yellen je ena boljših Obamovih potez. Je arhitektka sedanje monetarne politike, ima odlične akademske reference in velike izkušnje v centralnem bančništvu. Velja za zagovornika keynesianskih idej, ostaja zunaj wallstreetskih centrov moči, njen slog vodenja pooseblja ženski menedžerski princip. Kot pravi njen mentor Tobin, zanjo brezposelnost in nizka rast nista zgolj statistična kategorije, v ospredju je skrb za povečanje blaginje ljudi, skupaj z možem, nobelovcem Akerlofom z Berkleyja, odlično razume »živalske nagone« finančnih trgov. Od tod se lahko nadejamo trojega. Prvič, da FED želi povezati monetarno in finančno sfero, toda z več regulacije in nadzora tudi takšnih igralcev, kot sta na primer Goldman Sachs ali pa Black Rock. Drugič, FED ohranja svojo vlogo zadnjega posojilodajalca v primeru reševanja državnih financ, ne glede na moralni hazard. Tretjič, ciljnost monetarne politike enakovredno upošteva vsaj dve sidri, inflacijo in brezposelnost.

Banka Slovenije mora postati v kaotičnih razmerah središčna os koordinacije ekonomskih politik, pa tudi nevidni politični katalizator sodelovanja vlade in drugih deležnikov

Za EU je povezovanje monetarne in fiskalne politike ključno. Evropska težava je v tem, da gradi monetarni sistem brez države, da evro nima prave politične suverenosti, da je za članice evroskupine to dejansko tuja valuta. ECB se v sedanji krizi ni odzvala kot FED, kupovala državne obveznice in spodbujala rast, zadovoljila se je z nizko primarno obrestno mero in zagotavljanjem likvidnosti bankam. Problemi se kopičijo pri zadolženih državah, nesaniranih bankah, deflaciji, bančna unija vse bolj dobiva podobo novega »velikega eksperimenta«, kredibilnost centralnobančnega sistema pa pada in s tem tudi potrebno (samo)zaupanje. Koncept slabih bank, netransparentnih prenosov in razprodaj, pa tudi stečajev bank in posegov v lastninske in varčevalne pravice bolj maje kot utrjuje evropski monetarni sistem. Medbančni posojilni prostor je mrtev, negativne realne obrestne mere ogrožajo depozite, ECB pa še vedno ne deluje normalno na trgu obveznic. EU preprosto nima ustreznega orodja povezanosti monetarne in fiskalne politike, dokler ne bo evroobveznic in financiranja državnih dolgov. Dosedanji koncept reševanja bank in porajanje bančne unije bo nova, morda odločilna polomija, če EU in ECB, predvsem pa Berlin in Bundesbank, ne spremenita stališč. FED je lahko po stotih letih pomembno vodilo teh sprememb.

Slovenska vloga BS je brez bančne monetarne suverenosti navidezno minorna, toda v domači zmedi odločujoča. Njena regulacijska in nadzorna funkcija je jasna, zato je toliko bolj pomembno, da se niti strokovno niti politično BS ne diskreditira. Pravni in finančni kaos, ki spremlja sedanjo bančno sanacijo, je spolzek teren, pravnih napak, finančnih površnosti in nejasnih korporativnih in poslovnih usmeritev je že sedaj preveč. ECB je pred enim letom opozoril, da mora imeti BS osrednjo regulacijsko in nadzorno vlogo nad delovanjem »slabe banke«. Banka Slovenije mora postati v kaotičnih razmerah središčna os koordinacije ekonomskih politik, pa tudi nevidni politični katalizator sodelovanja vlade in drugih deležnikov. Njena osrednja naloga je produkcija zaupanja in kredibilnosti.To pa ne izhaja zgolj iz njenega aktivizma, temveč iz kompetentnosti in pogleda na dolgi rok, čeprav rešuje tekoče probleme in je pri tem zadnje mesece storila nekaj nevarnih napak (izbris, DUTB).

BS mora biti katedrala znanja in vrednot, še posebej v deželi, kjer se je celo vodilna cerkev prodala finančnemu hudiču in vodilni politiki ne vedo prav dobro, kaj je glava in kje rit. Težke besede, toda stopnja ekonomske nekompetentnosti je ogromna, politična pokvarjenost grozljiva, moralni zdrs dežele pa osupljiv. V tem političnoekonomskem pokru stavim na karto Banke Slovenije. Tvegano, toda edino možno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.