Grega Repovž

Grega Repovž

7. 2. 2014  |  Mladina 6  |  Uvodnik

Neka druga vojska

28. januarja 2010, torej pred skoraj natančno štirimi leti, je Mladina objavila pobudo in peticijo Ukinimo vojsko. S podpisi jo je podprlo skoraj 9000 ljudi. Profesionalni vojaški funkcionarji so se zgražali, desnica se je zmrdovala nad protidržavnostjo ideje, levici je bilo nelagodno, razen seveda tedanji ministrici Ljubici Jelušič, ki je razglasila, da gre za skrajno peticijo, neustaven napad na slovensko osamosvojitev – kar trosila jih je. Pri čemer je šlo za ministrico Socialdemokratov. Peticija je pokazala, da v slovenski politiki ni ostalo nič od demilitarizacije, ki je bila ena od temeljnih zahtev ob demokratizaciji. V dvajsetih letih je vse izpuhtelo.

Ob peticiji je bilo v sestavi Slovenske vojske 9305 vojakov, med njimi jih je bilo 7593 v stalni sestavi vojske in 1712 rezervistov. Sredstva za obrambo so znašala 552 milijonov evrov oziroma okrog 1,55 odstotka letnega bruto domačega proizvoda. Takrat in danes je imela Slovenska vojska 19 vojašnic. In kakšen je bil predlog peticije?

Prva alineja peticije se je glasila: Ob razpustitvi vojske bi vsaj 2000 nekdanjih vojakov postalo gardistov, ki bi jih prerazporedili v (sedanji) sistem civilne zaščite in ki bi bili usposobljeni za posredovanje pri naravnih nesrečah. Obdržali bi »lahko orožje«, ob kakršnikoli zunanji nevarnosti pa bi skupaj s policijo organizirali splošni ljudski odpor. Že takrat smo torej trdili, da vojska, kot jo imamo, ni dovolj resna vojska, da pa bi veljalo okrepiti civilno zaščito: če namreč že plačujemo ljudi, ki so v pripravljenosti, naj bodo v pripravljenosti za pomoč prebivalstvu, zlasti ob naravnih nesrečah.

In teh ni malo v Sloveniji – pa tudi drugod ne, a seveda nam tisto, kar se zgodi nam, ostane bolj v spominu. Dovolj je pogledati podatke o žledu v preteklosti. Najhuje do letos je Slovenijo prizadel leta 1980 (Brkini), nato leta 1985 (Gorenjska), ob prelomu iz leta 1995 v leto 1996 je bilo v žledolomu poškodovanih osem odstotkov slovenskih gozdov, enako se je ponovilo čez natanko eno leto. In naslednji močnejši žled smo v Sloveniji doživeli prav v času Mladinine peticije, januarja 2010. A to je le statistika žleda. Dodajmo še potrese v sodobni Sloveniji: leta 1995 se je streslo v Ilirski Bistrici, nato v Zgornjem Posočju leta 1998, zadnji veliki potres pa je bil leta 2004 v Posočju. Potem so tu še zemeljski plazovi, na primer Stožje v Logu pod Mangartom novembra 2000. In še ni konec naravnih nesreč, ki se v Sloveniji ponavljajo. Velike poplave smo imeli leta 1990 (najhuje je bilo v Celju), nato leta 2007 v Železnikih in Spodnji Savinjski dolini, leta 2010 pa še v osrednji Sloveniji in hkrati ob nekaterih drugih večjih rekah.

Ali torej po vsem navedenem obstaja en sam razumen argument, da ohranjamo vojsko, ki nikoli ne bo prava vojska, bodimo vsaj toliko iskreni, gre pač za posamezne čete, in vojakov ne preusmerimo v civilno zaščito? V teh dneh večino dela poleg pripadnikov civilne zaščite opravijo prostovoljci (doslej se je v reševanje vključilo le 500 vojakov, ki pa seveda niso izurjeni za to dejavnost). Pa ne samo to: imamo polne vojašnice počasi starajočega se, a dragega orožja, namesto da bi imeli v teh stavbah spravljene agregate in drugo potrebno opremo. Te nimamo dovolj ob nobeni nesreči, revščina je vse skupaj. In mar ne bi bilo tisočkrat več vredno, če bi bili naši vojaki del civilne zaščite in gasilskih brigad?

Zakaj moramo vedno razmišljati okostenelo, pa čeprav na koncu prebivalci od tega nimajo maksimalne koristi – ki bi jo lahko imeli, če bi bili pripravljeni izstopiti iz okvirjev nekega uveljavljenega razmišljanja. Da se mora denar metati v vojsko, na primer.

V peticiji piše tudi, da bi nekaj tisoč preostalih vojakov prekvalificirali in vključili v sestavo novega socialnega sistema, ki bi temeljil na skrbi za posameznika. Delovali bi lahko kot pomoč starejšim in onemoglim, skrbeli za dejavno življenje starejših in tudi mlajših. Se sploh zavedamo, koliko starostnikov danes potrebuje vsakodnevno pomoč, do katere ne morejo in nikoli ne bodo mogli brez države? Mar jim ni vredno izboljšati življenja? Se zavedamo, kako zlahka bi današnje vojake vključili v športne programe za mlade, ki si jih po kriznem udaru na šolske in družinske proračune lahko privošči vse manj staršev? Poleg tega devet velikih in devet manjših vojašnic stoji na velikih zazidljivih površinah. Večina izmed njih bi se lahko preoblikovala v naselja varovanih stanovanj, javne športne objekte itd.

Saj lahko ohranimo častno četo – pa čeprav bi bilo veliko bolj izjemno, če bi častno četo ob obiskih državnikov sestavljali gasilci, predstavniki civilne zaščite, policisti, učitelji telovadbe in skrbniki starejših. To bi bilo res dobro sporočilo svetu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.