Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

21. 2. 2014  |  Mladina 8  |  Pamflet

Ljubljanski pašaluk

Olimpijske medalje in politika

Deževanje medalj na olimpijadi v Sočiju je poleg evforije prineslo tudi poziv hokejskega selektorja Matjaža Kopitarja, da bi morali v državi zgraditi še pet novih drsalnih dvoran. Brez množičnosti pač ni svetle prihodnosti hokeja.

V času restrikcij je to sicer bogokletna ideja, toda v sebi ima pomembno poanto. Država naj vlaga v hokejske dvorane v Novem mestu, v Kopru, skratka, mrežo objektov naj zgradi bolj enakomerno po državi. Slovenija ni samo Ljubljana. Pred tedni je prejel Prešernovo nagrado jezikoslovec in skladatelj Pavle Merkú, ki živi resda v velikem mestu Trst, svoje delo pa je posvetil proučevanju dialektov, ki jih govorijo na skrajnih robovih slovenstva v Reziji in Terski dolini. Meščan torej, ki je največja jezikovna bogastva iskal v odročnih vasicah. Ta temeljna misel, da je Slovenija tudi na Goričkem, v Halozah, v Brkinih, v Bovcu etc., je v aktualni politični misli skoraj izpuhtela. Šele športni uspehi Tine Maze so na državni zemljevid na častno mesto postavili Črno na Koroškem. Če pogledamo nosilce olimpijskih kolajn, bomo ugotovili, da jih večina prihaja iz krajev, ki se ne imenujejo Ljubljana. Država, ki ne spodbuja razvoja talentiranih ljudi zunaj prestolnice, je obsojena na klavrno životarjenje. Celo stranka, ki nosi ime »Solidarnost«, v svojih izjavah še ni poantirala pomena solidarnosti v smislu državne skrbi za regije.

Druga stran Kopitarjevega poziva h gradnji novih dvoran pa sproža polemiko. V času, ko so na Jesenicah dobili veliko prenovljeno dvorano, je jeseniški hokej potonil na dno. Klub, ki je bil nekoč serijski državni prvak, je šel v stečaj. Sama dvorana, kakor kaže tudi primer Stožic, ne povzroča apriornega športnega stampeda. Enaka usoda kot banke in druga podjetja je doletela tudi športne klube. Ti so navzlic prazni blagajni gradili megalomanske projekte, kupovali igralce na up in kredit, računajoč, da se bo na koncu le našel čudežni denar in sponzor. Toda, kako da klubi pred stečajem, še naprej funkcionirajo? Kje so tu inšpekcijski, davčni in finančni uradi, ki bi klubovskim megalomanom postavili ogledalo in mejo? Predpostavka, da vodstva klubov vodijo racionalni in modri, je škandalozno naivna. Seveda pa je to nekaj povsem običajnega v državi, kjer ministrska predsednica hvali svojo vlado kot izjemno, čeravno je njena glavna poteza to, da je državno blagajno zadolžila za rekordno vsoto.

Odsotnost političnega in vodstvenega racia je prvi slovenski manko. Pred evropskimi volitvami je evroposlanec Ivo Vajgl na tiskovni konferenci najavil, da bo tokrat kandidiral na listi Desusa, v katerega programu je našel sorodno dušo. Mož, ki je bil prej član zveze komunistov, se po koncu starega režima prepoznal v socialdemokratski uniji, potem v LDS, po njenem zatonu v Zares, je zdaj našel svojo novo bit med upokojenci. Čas, ko besede in pojmi ne veljajo nič, razen kot sredstvo osebne kariere.

Preiskovalci NPU so minuli teden že x-tič pridržali in zaslišali ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Eden tokratnih razlogov je bila zloraba donacij, saj naj bi s svojim moštvom izsiljeval podjetnike. Pač po načelu, če hočeš dobiti posel ali gradbeno dovoljenje, poprej plačal donacijo mestu. Pojem donacija meri seveda na prostovoljni dar, medtem ko so župan in njegovi posilili besedo v pojem kupčija. Toda, reč se s tem ne konča. Kaj je namreč ideja mesta ali države? V modernem smislu je to sistem pravil, ki veljajo za vse. Preprosto, vsakdo lahko zaprosi in ima pod istimi pogoji možnost, da dobi gradbeno dovoljenje ali kandidira na javnem razpisu. Župan Janković pa je ta princip enakosti preprosto eliminiral, poslovni uspeh je zdaj odvisen od podjetnikovega dogovora z njim osebno. Sam dogovor pa je stvar njegove samopašnosti.

In kako je na zadnje policijsko pridržanje reagirala premierka Alenka Bratušek, ki po funkciji skrbi za zakonitost in enakopravnost vseh subjektov v državi? Na nacionalki je odvrnila, da so sodišča tista, ki povedo, kdo je kriv in kdo nedolžen. Torej si je spet po pilatovsko umila roke. In mediji čez dan ali dva po razkritjih kriminalistov spet pozabijo na Jankovićeva zla dela, o katerih danes ne poročajo samo javna občila, ampak tudi policija.

Situacija, v kateri državni organi razgaljajo rabote funkcionarjev, ti pa nonšalantno ostajajo na svojih funkcijah in vse počno kot poprej, ustvarja posebno mentaliteto nemoči. V deželi so kastrirali racio. Racionalnost ni več gibalo družbe. Še več, prestolnica se je spremenila v pašaluk, kjer vrhovni paša odloča o vsem, raja pa molči. Dobesedno, paša Zoran zateguje davke, položnice za komunalne storitve poskakujejo iz leta v leto, po mestu je posadil množico parkirnih ur, čas plačljivega parkiranja podaljšal, uvaja dodatni stavbni davek na dež, iz občinskega denarja si tiska hvalnice, ki mu jih kuje časnik »Ljubljana«, ki bralcem dopoveduje, da živijo v najlepšem mestu na svetu. Paša počne, kar mu pade na misel, v njegovem pašaluku ni več institucij, ki bi ga omejevale, in meščani, ki ne izrekajo več svojih zahtev in od njega ne terjajo, zakaj naj nameni proračun, so se spremenili v rajo.

Kako je sploh mogoče, da se je moderno mesto v 21. stoletju spremenilo v balkanski pašaluk? Ali drugače: bi bilo lahko drugače?

Seveda, ministri iz vrst SD, DL in Desus, nekoč pa LDS in Zares, iz Jankovića prav s svojim permanentnim molkom ustvarjajo pašo. Novinarji, ki vdano beležijo njegove samogovore na tiskovnih konferencah, pa bi lahko pred kamerami formulirali ledeno vprašanje: gospod župan, ali se pogajate s tožilstvom, da plačate 3 milijone in odidete v petletni vikend zapor v zameno, da priznate svojo krivdo?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.