Janko Lorenci

Janko Lorenci

4. 4. 2014  |  Mladina 14  |  Kolumna

Ponižno, na kolenih

Slovenija in EU

Bajtov inštitut meni, da je Evropska komisija (EK) lani slikala naš ekonomski položaj bolj črn, kot je bil v resnici. Kaže, da je šlo za politično izsiljevanje, se glasi mnenje inštituta. Nenavadno ostro, a realno mnenje se ujema z naravo EK. Zgrešena politika zategovanja pasu je države na kriznem jugu EU ekonomsko in socialno opustošila in spravila v dolgove, ki se jih ne bodo mogle znebiti. Tako bodo trajno ranljive in odvisne. EK »izvaža« neoliberalizem in je orodje najmočnejših članic in kapitala. Govorjenje o enakopravnosti članic EU postaja cinična šala.

Velik del moči črpa EK iz paktiranja politekonomskih elit v posameznih članicah, tudi kriznih. Brez tega bi bila v marsičem brezzobi tiger. Take vlade so se našle v Grčiji, Španiji, na Cipru. Posledica vladanja po nareku iz Bruslja je splošno nazadovanje in razpadanje socialne države.

To v glavnem velja tudi za Slovenijo. Vlada se je sicer ubranila trojke (to je njena pomembna zasluga), sicer pa je v razmerju do EK neverjetno popustljiva – od tod ime notranja trojka. EK nam je brez težav vsilila prenaglo varčevanje, nam ukazala sanacijo bank in jo nato ovirala, nam naložila drage stresne bančne teste, sili nas v privatizacijo oziroma v razprodajo »srebrnine«. Da nas je naredila še bolj ubogljive, je risala naš položaj bolj črn. Sili nas celo v tako privatizacijo oziroma razprodajo, ki bo čim bolj ustrezala kupcem. Njen pritisk – nenehne zahteve po reformah, varčevanju, privatizaciji – se nadaljuje –, čeprav se je celo IMF uradno odpovedal katastrofalni austerity.

Za nekatere zahteve ima EK pravno podlago. Drugim bi se lahko uprli, a se nismo. Šibkejši ko je odpor, nasilnejša je EK. Za gnilobo in medlost na naši strani je kriva fronta ponižnosti, priklonov, neodgovornosti. Vanjo sodi predvsem vsa politika s svojo tradicionalno servilnostjo navzven, pri čemer je vendarle bistvena razlika med sedanjo vlado, ki je trojko zavrnila, in Janšo, ki jo je – unikum v Evropi – vabil in klical v državo. Politika je neodporna proti EK tudi zaradi prestreljenosti z neoliberalizmom. Poleg tega je notranje sprta, v marsičem kaotična ali nesposobna in tako se na številnih stičnih točkah z EK pojavljajo temu ustrezni ljudje.

Pomembna članica fronte ponižnosti je Banka Slovenije z guvernerjem Jazbecem na čelu. Mož, trdi neoliberalec in človek, ki bi vse razprodal, o Sloveniji pa govori tako, da naravnost odganja investitorje (glej intervju v zadnji SP Dela), si rad pripisuje zasluge za menda novo zaupanje EK in kreditodajalcev. Toda to zaupanje nas je po njegovi zaslugi stalo precej več od milijarde evrov, najmanj toliko, kolikor je znašala razlika med dvema ocenama globine naše bančne luknje; Jazbec – očitno bolj lojalen impozantnim vrhovom EU kot Sloveniji – je v našo škodo sprejel višjo oceno. Seveda se zavzema tudi za tuje menedžerje na vrhu holdinga in drugod (mimogrede, zakaj ne ponudi svojega položaja kakemu sposobnemu Nemcu ali Američanu?).

Za neodpornost proti Bruslju pa so krivi tudi mediji, zvečine enako servilni kot politika. Zdaj se je fronti pokornosti, priklonov in smehljajev – najbrž predvsem zaradi ekonomske nepismenosti, ki jo je nekoč že pokazalo – po svoje pridružilo še ustavno sodišče. Zaradi razveljavitve nepremičninskega zakona bi lahko bil javnofinančni primanjkljaj Slovenije letos občutno večji. S tem bomo verjetno ostali nad od EU zaukazano mejo treh odstotkov – in torej v nevarni coni, v kateri lahko EK pritiska na nas, nam lepi penale, izsiljuje itd.

Upajmo, da se bo gospodarska rast nadaljevala. Le z njeno pomočjo lahko v doglednem času zlezemo z nevarnega območja. Le tako bi lahko formalni razlogi za komandiranje in šikaniranje EK odpadli. A žal se ne bo končala servilnost.

Ali EK načrtno slabi Slovenijo? Vsekakor ne samo nas; da je reševala banke velikih, je kriznim državam večala obveznosti, jih tako slabila in silila v razprodajo državnega premoženja in dolžniško odvisnost. Tako je v osnovi tudi pri nas.

Nismo še ušli iz nevarne cone. Zgodi se lahko marsikaj, kar bi povečalo primanjkljaj, na primer zlonamerna anonimna izjava kakega člana EK ali javna katerega od naših stebrov samostojnosti, da nam kaže slabo, kak minister, na primer Čufer, se ob splošnem odobravanju Zbornice in EK zavzame za nove reze v pokojnine in plače, povpraševanje prebivalstva zato zamre, zunanji kreditorji se splašijo, rast se ustavi, EK nas še bolj privije ...

V razmerju z EU nismo daleč od površno prikritega kolonializma. Unija nas ni pahnila v krizo, a njeni pritiski nas dodatno slabijo. Za njene vrhove smo že del obrobja, ki ga gre obvladovati in iz njega po možnosti kaj iztisniti. Toda za glavnino tega gnjavljenja in drugih naših težav je zanesljivo kriva slovenska politika.

Naša suverenost (samostojnost) pada pod kritično mejo – nismo več sposobni po svoji (skromni) pameti in potrebah usmerjati lastnega razvoja. V Jugoslaviji smo se tolkli za čim večjo avtonomnost in nazadnje za neodvisnost. Z vstopom v EU je vprašanje suverenosti za nas – kako naivno in neumno – ne le nehalo obstajati, temveč postalo predmet posmeha. Iz prvotne naivnosti se je sčasoma razvilo bolno podrejeno sobivanje vrhov EU in naše provincialne politike, obojih bistveno bolj skvarjenih kot pred 20 leti. Namesto zdrave evroskepse politika goji evroservilnost, ki se bo nadaljevala ali pa spremenila v evrofobijo, nakar se nam lahko zgodi totalitarizem. Do EU ne razvijemo niti normalnega nacionalizma, zgolj nekakšno jazbečarstvo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.