N'toko

N'toko

9. 5. 2014  |  Mladina 19  |  Žive meje

Gangnam Style

Nekaj osvobajajočega začutiš, ko nisi več blagajničar, ampak stranka

Se še kdo spomni korejskega pevca Psya in njegovega ultra hita Gangnam Style, ki nas je celo leto 2012 spravljal ob živce? Čeprav je znal ves svet fonetično zapeti njegova besedila in posnemati bizarno koreografijo, o vsebini komada nismo vedeli nič. Kasneje so me korejski prijatelji podučili, da zadeva ni tako plehka in da možakar pravzaprav izvaja zelo subverzivno družbeno kritiko. Gangnam je namreč elitna seulska četrt, v kateri so nakopičeni luksuzne trgovine in lokali, a izpeljanka »gangnam style« ne govori o življenjskem slogu elit. Nanaša se na mlade iz srednjega in nižjega sloja, ki živijo zelo skromno, da lahko ob kocu tedna ves svoj denar zapravijo za obisk dragih kavarn in trgovin. Tam se lahko za trenutek obnašajo kot bogataši in upajo, da preslepijo okolico. Psy se v videospotu ves čas v resnici norčuje iz novega korejskega materializma in bogastva, ki to v resnici ni.

Zadnje čase ugotavljam, da se lahko poistovetim s Psyevimi gangnam fanti in dekleti. Nekaj osvobajajočega začutiš, ko nisi več blagajničar, ampak stranka. Skrivnosten občutek moči gre skozi tvoje telo, ko k tebi priteče natakar ali ko se okoli tebe suka ustrežljiv prodajalec. Sem nekdo! Vikajo me! Strežejo mi, torej nisem na samem dnu! Morda si večina 30-letnikov res ne more kupiti stanovanj in avtov tako kot starši, lahko pa si privoščimo kavo v finem kafiču, kakšen Ryan Air izlet v bližnjo metropolo, obleko iz Zare ... Navzven smo videti uspešnejši od staršev in imamo pametnejše telefone, saj je navidezni luksuz postal dostopen vsakomur. Posledično smo postali nekakšne buržujske maškare; naše trošenje ni več rezultat dobre preskrbljenosti, ob kateri nam ostaja dovolj denarja za luksuz, pač pa kompenzacija za manjkajoče osnovne življenjske dobrine. Gre za nekakšno tolažilno nagrado, ki jo sprejemamo z grenkim priokusom. Ta grenkoba se kaže predvsem v našem odnosu do podrejenih.

Opazujte obnašanje svojih prijateljev, ko se usedete v lokal. Pogosto se zgodi, da se tudi najbolj prijazni člani družbe v sekundi, ko se jim približa natakar, spremenijo v Cruello Deville. Nadenejo si hladen aristokratski obraz, zavihajo nos nad ponudbo, se pritožijo nad počasnostjo in v arogantnem tonu monaškega plemstva brez očesnega stika ali zahvale oddajo naročilo. Tudi v trgovinah jim ni nikoli prav; če prodajalec hoče kaj ponuditi, ga označijo za vsiljivca, če jim ničesar ne ponudi, pa za lenuha. Zgovorni taksisti so nadležni, tihi pa nevljudni. Čistilka ni vredna pozdrava. Nekateri se čutijo celo poklicane, da počasnega delavca zatožijo šefu, in mislijo, da s tem delajo Sloveniji uslugo. »Največji problem te države je slab odnos do strank!« mi radi povedo. Le malokdo pokliče šefa, da mu pohvali dobrega kelnarja, ali pa ga nadere, zakaj, za vraga, pusti enega samega človeka streči toliko miz za tako mizerno plačilo.

Postali smo nekakšne buržujske maškare; naše trošenje ni več rezultat dobre preskrbljenosti, pač pa kompenzacija za manjkajoče osnovne življenjske dobrine.

Večino odraslega življenja sem delal za šanki in blagajnami ter bil vedno znova šokiran, kako brezosebno se moji vrstniki vedejo do mene. Ko sem delal v klubu, sem včasih z nastopa na odru skočil naravnost na delo za šank in isti ljudje, ki so mi pred minuto ploskali, so me v drugi vlogi poniževali. Ljudje, ki se čutijo upravičene, da ponižujejo nižje na družbeni lestvici, očitno nimajo težav z lezenjem v rit tistim nad njimi. Ko takole spremljam obnašanje vrstnikov, si ne morem pomagati, da ne bi v njih prepoznal Gangnam style kompleksa: »Če že nisem postal bogat, se lahko vsaj igram bogataša v prostem času.« Verjetno tudi sami med tednom doživijo toliko ponižanja na delovnem mestu, da jim za vikend pripada doza znašanja nad drugimi.

Morda gre za dokončno izgubo zavedanja razredne pripadnosti. Ljudje s plačo blagajničarke se ne poistovetimo z blagajničarji, ampak s petičnimi upper-class strankami. Nič čudnega torej, da je solidarnost na psu. Sedanja generacija 30-letnikov je ujela še zadnji vagon tranzicijskega premoženja, podedovala zadnja stanovanja in službe, zato ne bo ničesar spremenila in tudi ničesar ustvarila. Spremembe išče le v relaciji potrošnik-ponudnik in svoje frustracije namesto na elite zliva na najnižje v prehranjevalni verigi. Zabubani v toplino družinskega življenja se imajo za velike duše, ker »živijo le za svoje otroke«. Tisti, ki so diplomirali v dobi 100 sit bonov, zdaj mirno opazujejo razgradnjo šolstva in se zgražajo nad potratnostjo študentarije. Njihovi otroci so se rodili v času delujočega zdravstva, zato jim je vseeno, pod kakšnimi pogoji bodo rojevale pet let mlajše mamice. Svoje iz socializma podedovane flete in marketinške službice v javnih podjetjih so si razložili kot dokaz, da kapitalizem deluje, in sedaj mirno pobirajo najemnine od mlajših. Ne verjamejo v državo, a ko bo treba za kredite, gradbena dovoljenja in točke na razpisih poklekniti pred voditelji, bodo z lahkoto pogoltnili svoj ateizem in prosili za blagoslov. Še tako klavrne položaje so zasedli z ihto človeka, ki je ujel prosti sedež na troli in je odložil torbo na sosednji stol, da se ne bi kdo usedel zraven, nato pa kot tele gleda skozi okno in se dela, da ne vidi preostalih potnikov.

Razočaran sem nad kratkovidnostjo svoje generacije. Kako si ljudje, ki tako radi moralizirajo, kdo si kaj zasluži in kdo ne, domišljajo, da si zaslužijo biti tretirani kot gospoda le zato, ker so na mizo vrgli par kovancev? Dragi vrstnik, če ti par let mlajši natakar z isto diplomo streže kavo, to ni znak, da si v življenju uspel. To pomeni, da nam vsem zelo slabo kaže. Ko bodo tisti, ki nam strežejo, pospravljajo in nas vozijo, pošteno plačani, imeli dobre delovne razmere in možnost napredovanja, smemo od njih pričakovati prijaznost in učinkovitost. In ko bodo oni dobro živeli, bomo živeli dobro tudi mi. V nasprotnem primeru pa se lahko tolažimo z umetno prijaznostjo in malomeščanskim luksuzom, a ne bodimo presenečeni, če bo v našem kapučinu plaval kelnarjev pljunek. Zaslužili smo si ga.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Zala Rihar

    Gangnam Style

    Zadnje čase sem v zelo senzibilnem obdobju-čisto verjetno je, da me zezajo hormoni. V družini sestra velja za odličnega intelektualnega pisca vsebin, pa sem se kljub svojem pomanjkanju samozavesti na tem področju odločila, da ta članek pa res komentiram oziroma si ne prislužujem te časti, da ga prekomentiram (kdo pa sem jaz?!?), vendar le podprem pisca (N"Toko) in revijo Mladina, ki me posredno od staršev spremlja... Več