Janko Lorenci

Janko Lorenci

27. 6. 2014  |  Mladina 26  |  Kolumna

Vesolje

Zakaj rinemo gor?

Volitve so pomembne, nogomet tudi, a obstajajo še nekoliko večje reči. Na primer vesolje. Nekoč smo zrli v nočno nebo in zvezde gledali, samo pobožno gledali, zdaj po vesolju že letimo. Do zvezd sicer še ne; na voljo so nam le kratki skoki v črne višine in nagli padci nazaj na planet, a nekaj je. Tudi prvi morjeplovci so se kot klop držali obalnih voda, njihovi potomci pa so ladijske kljune usmerili proti neskončnosti oceanov, čeprav so mislili, da je Zemlja plošča in da lahko na koncu padejo z nje. Oceani so bili njihovo vesolje.

Nekaterim se zdijo vesoljske ambicije odveč in godrnjajo – škoda truda in denarja, rajši rešujmo težave na Zemlji, nešteto jih je. Sliši se razumno in plemenito, a ni nujno ne eno ne drugo. Predvsem pa je daleč od realnosti in proti človekovi naturi. Zato bomo še naprej leteli tja gor in reševali (ustvarjali) probleme tu spodaj.

Gor silimo iz skrajno različnih nagibov. Močan motiv so vojaške nakane – rakete čakajo v silosih in lahko z rahlim pritiskom na gumb poletijo v vesolje zato, da bi na drugem koncu sveta treščile nazaj na Zemljo in spremenile sovraga v atomski prah (raket in bomb je v različnih rokah toliko, da vlada nekakšno ravnotežje strahu, pri čemer vemo, da nobeno ravnotežje ni večno). Sateliti tiho krožijo okoli planeta in si ogledujejo nasprotnikove premike, oporišča in gradbišča. Vendar opravljajo tudi koristna dela, od meteoroloških do komunikacijskih. Vesolje postaja poleg tega biznis, celo turistični, za zdaj le za bogataše.

Tako se pri tem poseganju v univerzum družijo slabi in dobri – vsekakor pa človeški – vzgibi.

Najprej, človek je ekspanzionist, hoče se širiti, kamor le gre. Zato leze v puščave, pragozdove, ledene kraje, podzemlje in gor, nad modro nebo. Širi se zaradi iskanja hrane, rud, plodne zemlje, vpliva, torej koristoljubno. A je hkrati zgolj radoveden – kaj je tam? Človek je tudi raziskovalec kar tako.

Malo je poleg tega filozof, ki išče svoj izvor in morebitno družbo. Zanima ga, ali smo v vesolju sami, sirote, ki še za boga niso čisto prepričane, da je z njimi. V bistvu bi ljudje radi imeli tovariše na drugih planetih, pa čeprav štirinožne ali dvoglave. Po svoje pa se jih bojimo – kaj če so res taki, kot jih kažejo filmi o invazijah na Zemljo. Tudi nekaj edinstvenosti, nekaj unikatnosti bi izgubili, če bi v bližini Alfe Kentavra ali onkraj odkrili življenje. Zlasti, če bi bilo bolj razvito od človeka, krone tukajšnjega stvarstva. Če bi nam neka bitja iz globine vesolja poslala signale, bi nas navdala skrajno mešana čustva in med njimi bi najbrž prevladoval radoveden strah. V tem smislu je nekam neprevidno, da pošiljamo v vesolje sonde z različnimi simboli in podatki o sebi. Udba tega že ne bi storila.

Človeka pa ženeta v vesolje tudi previdnost in strah – strah zase in strah pred samim sabo. Strah zase: naša vrsta, priklenjena na Zemljo kot kaznjenec na kroglo, lahko izumre, če trešči na nas orjaški asteroid (obstajajo in krožijo po sumljivih orbitah), če izbruhne kak supervulkan (obstajajo, a trenutno dremajo), če nastane kak smrtonosen virus (morda se že koti) ali če bo Zemljo, lastnega otroka, nekoč požrlo umirajoče, v zadnjih krčih napihnjeno Sonce. To so naravne sile, ki se za človeško bolho ne menijo in ki jih najbrž ne bo mogoče obvladati niti čez milijon let.

V takih primerih bi bilo dobro Zemljo jadrno zapustiti.

In strah pred samim sabo: človeka bo k begu med zvezde morda prisililo lastno početje, lastno opustošenje Zemlje. V tem pogledu so sedanje vaje v vesolju previdnostni ukrep, ki med drugim govori, kako malo si zaupamo. Dokaj upravičeno: planet se zaradi naših rabot vidno in naglo spreminja na slabše. Klonirati ga ne znamo, ustavimo pa se ne. Sicer se nam globus smili in smilimo se tudi sami sebi, a napredek terja svoje. Napredek-sistem ostaja predatorski, se pravi človek si ostaja zvest, in vodi v bedo večine in zdelano okolje. A človek svoje sisteme (trenutno neoliberalni kapitalizem) spreminja skrajno nerad in to se utegne vleči v nedogled: homo sapiens bo do zadnjega mogočega trenutka vztrajal pri sistemu, nato pa – po liniji najmanjšega odpora – raje pobegnil v vesolje. V redu, bomo pač odpotovali. Toda še veljavni sistem bo selekcijo beguncev opravil po svoji imanentni logiki in tako bodo scvrknjeni Zemlji v slovo pomahali samo redki izbranci. Zato kaže tak scenarij preprečiti, magari z revolucijo. Če revolucij ne marate, pa jo vsaj mahnite na volišča šele po skrbnem ogledu Meseca, Židana, Cerarja, Janše.

Dokler bo Zemlja kolikor toliko pri sebi, se je bomo najbrž držali. Za zdaj se je tudi še moramo. Večina pa bi tu najverjetneje ostala (meni se še do Gradca ne ljubi), čeprav bi lahko odfrčala na kak enako prijeten planet. Torej našo kroglo le dojemamo kot domovino, zibelko, mater življenja, naš vesoljski otok, dom. Zakaj torej tako ravnamo z njo? Se sovražimo?

Tudi potem ko bomo sposobni odpotovati, ne bomo v vesolju nikoli res doma, že zato ne, ker tam ni občutiti prijetne teže vrčka poletnega piva ali debele hrastove deske. Na drugih planetih, drugih vesoljskih otočkih težnost seveda obstaja, a tudi na njih bo ostalo nekaj nostalgije po Zemlji – vsaj nekaj časa; Američani ali Avstralci že po nekaj kratkih stoletjih ne čutijo nič do svojega nekdanjega planeta – Evrope.

Res pa so nekje zvezde in planeti, morda še prijaznejši od Zemlje. Takih ne pozabiš. Zlasti, če so brez človeka, bi rekel cinik.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.