Janko Lorenci

Janko Lorenci

4. 7. 2014  |  Mladina 27  |  Kolumna

V krogu

Zakaj ljudstvo glasuje za status quo

V dolgotrajni krizi bi bilo logično, da se od stare politike obrnemo k novi, od znanih vsebin k drugačnim. To volivci tudi počno, a samo deloma. Zaporedno vznikanje močnih novih strank, zraslih tako rekoč iz nič, potrjuje, da ljudje čutijo močno željo po novih političnih obrazih, da etablirani politiki ne zaupajo, da polagoma narašča tudi nezaupanje v sistem (kapitalizem in demokracijo po slovensko). Volilno telo torej ni ne ravnodušno ne negibno. Toda politika kot celota ostaja v glavnem nespremenjena. Zakaj?

Ker se visi na starih strankah, se beži v volilno abstinenco ali pa se volijo nepreverjene nove stranke – mački v žaklju. To so praviloma stranke z meglenimi programi in z voditelji, pri katerih ne veš, pri čem si. Voli se po občutku – instinktivnem zaupanju v nove osebnosti, voditelje novih strank – Golobiča, Viranta, Jankovića, Cerarja.

Opraviti imamo s fenomenom iskanja rešitelja. Išče se – v duhu časa – predvsem površinska, fizično-verbalna prepričljivost in drugačnost. Išče se tudi všečnost; voditeljski kandidati to vedo, nekateri se z njo uveljavijo in se tudi po izvolitvi praviloma ravnajo po tem merilu – to pa à priori pomeni, da ne bodo spremenili nič. V izrednih razmerah, v kakršnih je Slovenija že lep čas, mnogi volivci tipajo na slepo in iščejo pahorjanski tip voditelja – moralizirajočega, leporečnega, polnega obljub o povezovanju itd.

Celotna politična scena je tako v neprestanem gibanju, politično nestabilna, kar že samo po sebi postaja huda razvojna motnja. Hkrati se uresničuje rek: bolj ko se spreminja, bolj ostaja enako.

Za vse dosedanje nove stranke s širšo podporo je bilo vnaprej jasno, da niso nikakršna alternativa. Volivci so torej pretežno previdni. Toda tako vedno znova pristanejo pri politiki, ki v osnovi zagovarja status quo.

Od kod ta konservativnost, previdnost, naivnost, fatalizem, tudi politična neumnost?

Prvič, politična nehigiena, o kateri radi govorijo zlasti pahorjanski voditelji, je v resnici hud problem. Potem je tu strah pred neznanim; večina volivcev noče velikih družbenih eksperimentov, ampak zgolj popravke, izboljšave znotraj sistema. Tretje so večne iluzije o izjemnem voditelju za prvim vogalom, iluzije, podobne upanju pri loteriji. Pomembna je tudi navezanost na stare stranke, najznačilnejša in najbolj obilna pri volivcih SDS.

Peta, verjetno najpomembnejša postavka je zmanipuliranost z neoliberalnimi gesli in vrednotami (vsak je svoje sreče kovač, močna država je škodljiva, privatizacija rešuje vse …). Ta gesla so ljudje – v svojo škodo – večidel posvojili in ta postopno vcepljana indoktrinacija (njena posledica je med drugim t. i. lažna razredna zavest) je največji uspeh neoliberalizma, saj tudi v krizah omogoča njegovo preživetje.

Šesti razlog je odsotnost prave alternative. Med strankami so nekatere pomembne razlike, glede neoliberalizma pa so vse podobne (desnica je sicer še bolj goreča od levice). Za volivca je v tem pogledu dokaj vseeno, katero stranko voli.

Edino resno vsebinsko alternativo – demokratični, večstrankarski socializem – ta čas ponuja Združena levica oziroma socialisti. Prvič je nastala stranka, ki z argumenti predlaga odpravo kapitalizma.

Toda Združeni levici se ta čas bolj slabo piše. Razlogi za to so enaki kot prej omenjeni, zraven pa sta vsaj še dva. Eno je histeričnost, zanorjenost politične scene in družbenega ozračja. Za to najbolj skrbi Janša. Tako je v dveh desetletjih nastal oster politični razkol, ki pa pride prav tudi levici, saj zakriva socioekonomsko plitvost njenega levičarstva. Razkol in splošna histerija potiskata vsebino politike, leve ali desne, nujno v ozadje. To je trajno zmagoslavje razjarjenih čustev nad treznim razmislekom. Janša je največji zaveznik salonskega levičarstva in hkrati največji sovražnik resnične alternative.

Skratka, ljudstvo je z obrednim političnim klanjem najprej zamorjeno, s tem pa lažji plen starih ideološko-političnih manipulacij, pa tudi novih političnih maherjev, moralistov in spravnikov. To igro v glavnem igrajo tudi mediji, zvesti podporniki statusa quo in s tem naravni sovražnik alternative. Povsod so izjeme, a mediji alternativo praviloma držijo na obrobju.

Del krivde za šibko prebojnost pa nosijo socialisti sami – politično nerodni, s svojim socializmom po malem ekskluzivistični in premalo poudarjajoči, da so realisti in demokrati, saj sprejemajo postopnost sprememb in parlamentarizem.

Demokratični socializem je za zdaj blago, ki se ne prodaja samo. Toda čas dela zanj. Poglejmo zgolj problem dela: tudi iz tehnoloških razlogov ga bo vedno manj za vedno manj ljudi in drugačno, solidarnostno razporejanje družbenega premoženja bo prej ali slej neizbežno. Ali pa bomo živeli v vojnah, oligarhiji ali celo diktaturi.

Ideja socializma je humana, v prid večine ljudi in okolja. A treba jo je napraviti domačo, razumljivo, jo osvoboditi sumov nedemokratičnosti in jo soočiti z miti kapitalizma. Ta potrebuje resno konkurenco, če ne drugega, da ga bo mehčala. Zato bi bilo dobro, da bi socializem iz sedanje polilegale in objema demonizacije začel lesti čim prej, že s temi volitvami. To bi bilo laže, če bi njegovi nosilci prišli v parlament. Razmere za to so načeloma ugodne. Alternativa, sicer šibka in v povojih, je tu, Janša zelo verjetno ne bo mogel sestaviti koalicije in prvič v samostojni Sloveniji je mogoče glasovati po svojih simpatijah in interesih, ne pa po kriteriju manjšega zla.

Če se hočemo rešiti iz začaranega kroga vedno istega, pa je treba nekaj tudi tvegati.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.