Janko Lorenci

Janko Lorenci

22. 8. 2014  |  Mladina 34  |  Kolumna

Videzi

Pretvarjanje kot družbena igra

Se vam je kdo sprva zdel visok dva metra, čez čas pa pol metra nižji? Ta pojav po navadi pomeni, da se je oseba delala večjo, nevarnejšo, boljšo. Šla se je mimikrijo.

Mimikrija je pretvarjanje, da si nekaj drugega, drugačen kot v resnici. Gre za preživetveno strategijo, najprej odkrito v živalskem svetu, a veljavno tudi za človeka in družbo.

Seveda prav tako za politiko, ta teater, v katerem se igralci politiki trudijo za aplavz občinstva in z njim zase in za nagrade skrivnega soigralca kapitala, lobijev, EU. Zato se morajo praviloma pretvarjati, da jim srce bije za demokracijo in splošno blaginjo. Oblik pretvarjanja je toliko, kolikor je igralcev.

Pahor, prvi človek v državi, je oder, igralec in občudujoči gledalec v eni osebi. Pri njem ne veš, kdaj se konča pretvarjanje in kdaj iskreno igra samega sebe, ki pa ni pristen. Janša se, razen v redkih mehkih fazah, niti ne pretvarja, ampak odkrito nastopa kot trdorokec. Kdo in kaj je in bo Miro Cerar, vsak čas novi premier, je za strmeče občinstvo dražljivo ugibanje z visokimi zastavki. Tudi koalicijska pogajanja kažejo, da je nekaj med socialnim liberalcem, tehnokratom, pravniškim moralistom in tipičnim salonskim levičarjem, ki upa, da bo s popuščanjem desnici ustvaril novo sredino. V prepričanjih morda ni zelo trden – torej niti ne zganja hude mimikrije.

Naša politika se kot po neki grdi zakonitosti spreminja na slabše. Po osamosvojitvi je veljala za resnejšo, avtentičnejšo, bolj zaupanja vredno. Zdaj Slovenija prevladujoče še vedno čuti »socialistično«, naš kapitalizem pa je vse surovejši. Politika se mora zmeraj bolj pretvarjati in s tem ponuja izvrsten primer mimikrije: država se neoliberalizira, v vsej deželi pa ni enega samega neoliberalca, ki bi upal to priznati. Kaže, da gre za neostrahopetce. Ljudstvo je njihovo nenehno klobasanje o škodljivi državi, nujni privatizaciji itd. deloma ponotranjilo, a ta proces očitno že dosega svoje meje. Od tod naraščajoča osovraženost politike, nastanek trše levice itd.

Mnogi nekdanji goreči komunisti so danes trdi desničarji. Te preskoke si je težko razložiti; so se pretvarjali v prvem ali drugem primeru ali obakrat – ali pa nikoli, so torej bili iskreni komunisti in so nehlinjeni zakrknjeni neoliberalci? No, naj bo tako ali drugače, kaznovani so s tem, da se morajo kazati ljudomile. Med vrhunskimi politiki je še najmanjši tovrstni kozolec napravil Kučan. Med strankami je največji politični kameleon sedanja NSi: s polnimi usti krščanstva (Tonin sicer bolj spominja na hudiča) prodaja Pezdirjev in Šušteršičev program, torej program dveh trdih neoliberalcev. Citirajmo jima (pa tudi Cerarju) še svež komentar Paula Krugmana, nobelovca: »Ni dokazov, da bogatenje bogatih bogati nacijo kot celoto, obstajajo pa trdni dokazi, da ravnaš koristno, če narediš revne manj revne.«

Na slabše se spreminja tudi vloga resnih medijev: sami so v krizi, večinoma podpirajo razprodajo državnega premoženja, krčenje javnega sektorja, tršo socialo … in se morajo zato vedno bolj pretvarjati, da so za splošno blaginjo, solidarnost, enakost. Ta dvojnost dodatno zaostruje njihove ekonomske težave, saj so postali glasnik manjšine. Če hočeš ljudstvu prodajati svoj izdelek, moraš biti z njim. Ekipa Odmevov in ves informativni program nacionalke bi to lahko vedela.

Mimikrijo se gredo tudi druge skupine, organizacije, kolektivi, države. Celo po imenu najplemenitejše: katoliška cerkev se v imenu vere, sočutja do človeka in podobnega gre politika in kapitalista, ker bolj kot boga ljubi denarce in moč. Filantropijo ženejo dobri nameni, v osnovi pa je potuha izkoriščevalskemu sistemu. Naša ustava pravi, da je Slovenija socialna država, toda kdo bo kaznoval kršitelje. Amerika z vojaškimi posegi mesari po svetu (njeno zadnje večje uspešno vojaško posredovanje je bilo izkrcanje v Normandiji, pravi osupljivo ostro izdajatelj nemškega Handelsblatta), a še vedno cvetliči o obrambi in širjenju demokracije.

Mimikrijo v osnovi zganja ves svet. Je del realnosti, individualne in kolektivne. Živimo v dveh svetovih hkrati – v bleščečem svetu visokih načel, obljub, ciljev in v grdem realnem svetu revščine, zatiranja, nesvobode … svetu pretvarjanja. Ta dvojnost je do neke stopnje normalna – če razmik med gesli, načeli, obljubami in realnostjo ni prevelik. Zdaj je.

Razkrinkavanje in odpravljanje mimikrije je bistveni del spreminjanja na boljše. Tradicionalna obramba pred mimikrijo so nezaupljivost, skepsa, slabe izkušnje s politiko, mogotci, pridigarji vseh vrst. Drugo so zahteve po jasnejšem jeziku. Zašifrirani, mimikretični, lažnivi jezik elit – morda najhujša oblika zloglasne netransparentnosti – je sicer svojevrstna past. Robert Skidelski pravi: večja ko je razlika med jezikom elit in navadnih ljudi, večje je tveganje revolta. Prav grožnja upora ali upor sam pa je najučinkovitejše orožje proti družbeni mimikriji.

Pojav je tako trdoživ med drugim zato, ker je veliko mimikrije – s tem pa tudi sprejemanja usodnejšega pretvarjanja na višjih ravneh – tudi v nižjih plasteh družbe. To se dogaja iz nevednosti in lahkovernosti, iz strahu pred tveganjem, v upanju na lastni vzpon v višja nadstropja pretvarjanja. Pri tem je dobro vedeti, da v spopadu »zgornje« in »spodnje« mimikrije kratko vedno potegne slednja. Zato se, če gre v družbi kaj temeljito narobe, ne splača hliniti pokorščine in ponižnosti, frustrirano upogibati hrbta; boljše je pustiti prosto pot pravim čustvom (dost mam, gotovi ste, aux armes, citoyens …).

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.