N'toko

N'toko

22. 8. 2014  |  Mladina 34  |  Žive meje

»Vaš čas prihaja!«

Ali smemo biti presenečeni, da nam obljubljena gospodarska rast, zdaj ko je spet tu, ne prinaša rednih služb ali višjih plač?

Nekega dne je delavki v službi prekipelo. Odločila se je vkorakati v šefovo pisarno in mu končno povedati, kar mu gre. Da ima dovolj neplačanih nadur, da že predolgo čaka na obljubljeno povišico, da mu ne misli biti za tako skromno plačilo na voljo 24 ur na dan. Premislila je vse detajle, saj jo je grabežljivi lažnivec še vsakič peljal žejno čez vodo. »Tokrat mu pa res povem vse!«

Polna pravičniške jeze je, kot kaka filmska junakinja, vkorakala v pisarno, z iskro v očeh in veličastnim govorom na koncu jezika. A še preden je izustila prvi stavek, je njen manifest že izpuhtel v zrak. »Zahtevam takojšno ...um, hočem reči ... mmm ...« Obmolknila je v sekundi, ko je zagledala šefa. Pred njo namreč ni sedel zamaščeni tajkun, pač pa pozoren in karizmatičen oče dveh otrok. »O, živjo! Ravno tebe sem hotel poklicati! Kako si? Veš kaj, super novico imam zate, postala si delavka meseca!« Iz predala je potegnil kičasto diplomo z njenim imenom, se ji zazrl globoko v oči in se ob predaji papirja za hip dotaknil njene roke. Ravno dovolj dolg dotik, kakršnega namenimo intimnemu prijatelju v posebnih, čustveno nabitih trenutkih. »Hočem, da veš, koliko pomeniš našemu podjetju. Ne misli, da nismo opazili tvojega truda. Čaka te zelo svetla prihodnost pri nas! Tvoj čas prihaja!« Ko je bila že na poti iz pisarne, ne da bi vedela točno, kaj se je v njej ravnokar zgodilo, je šef za njo zavpil: »Aja, čisto sem pozabil, kaj si mi hotela povedati?« »Um, nič pomembnega.«

Vedno znova poslušam o bizarnih interakcijah med direktorji in zaposlenimi, ki jim sledi obvezno zagovarjanje šefov. »Saj ni slab človek, zdaj zdaj bom začel dobivati normalno plačo, samo da firma izplava iz rdečih številk.« Sprašujem se, zakaj pametni ljudje nasedajo obljubam, za katere že sproti vedo, da so nateg. In kaj je skrivnost naših nadrejenih, da nam uspejo vedno nižji standard (za vse razen njih) predstaviti kot znak naše kreposti? Tudi tisti, ki so bili že stokrat opeharjeni, jim kimajo, kot bi bili pod kakšnim magičnim urokom. Kot bi bili hipnotizirani!

Morda pa nad nami res izvajajo neko obliko hipnoze. Velik del uspeha ljudi na vodilnih položajih je ravno v njihovi spret-

nosti prepričevanja; v premetavanju besed, s katerimi nam našo situacijo uspejo predstaviti povsem drugačno, kot je. Zato ni čudno, da sodobni poslovneži preživijo toliko časa na seminarjih, kjer se učijo tehnik komunikacije in psiholoških strategij za dosego ciljev. Novodobne menedžerske šole vse bolj spominjajo na newageevske motivacijske delavnice, kjer diplomanti ob koncu dobijo butaste nazive, kot so »mojster« ali »coach«. Nazoren primer je izredno priljubljeno Nevro-lingvistično programiranje, ali NLP, katere tehnike prepričevanja, prodaje, team-buildinga in javnega nastopanja so bile velik hit 80. let, ko so se veščine tržnikov začele seliti v vse poklice. Terapevtska orodja za spreminjaje samopodobe so v rokah poslovnežev in politikov hitro postala orodja za manipulacijo percepcije drugih, saj lahko, kot trdi NLP, s spremembo konteksta ali pomena besed vplivamo na odziv sogovornika. Če ugotoviš, kje je človek čustveno občutljiv, ga lahko že s preprostim premetavanjem besed prepričaš, da si najbolj želi ravno tisto, kar si želiš ti. Tako je delavec, ki je še pred sekundo hotel povišico, zdaj zadovoljen s kosom papirja, na katerem piše »Employee of the month«.

Aktualen primer manipulativne uporabe jezika iz domačih političnih logov je fraza »socialna kapica«, ki ji je davčno razbremenitev visokih plač s kombinacijo ljubkih besed uspelo prikazati kot dobrodelni ukrep za revne. Ker bi pod imenom »popust za bogate« doživela široko zavrnitev, so strategi našli ime, ki bo iz javnosti izvabil čustvene asociacije na toplino in skrb. Množica ljudi, ki bi bila z uvedbo socialne kapice oškodovana, ji ni nasprotovala, saj so zaradi pretkane besedne igre svoje interese zamenjati z interesi premožnih. Na podoben način so nam bile kot naš interes prikazani razprodaja javnega premoženja (»odprtost za tuje investitorje!«), množično odpuščanje (»racionalizacija!«), prekarizacija dela (»fleksibilizacija!«) in breme bančne luknje (»prenos slabih terjatev!«). Kot da smo dobili možnost sodelovanja v enkratnem podvigu, ki mu bo sledila veličastna rast. »Vaš čas prihaja!« se je dobrikal vrhovni motivacijski coach Pahor. »Slovenija je na dobri poti!« so nas po ramenih trepljali evropski komisarji. »We can and we will!« je vzklikala Alenka Bratušek, naravnost s sestanka s PR-mojstri, ki so ji tudi svetovali, da naj začne govoriti o sebi v tretji osebi. Kdo bi si mislil, da bodo tehnike, ki so namenjene prepričevanju kupcev v magične učinke cenenih izdelkov, postale tako popularno orodje pri vodenju držav?

Ali smemo biti presenečeni, da nam obljubljena gospodarska rast, zdaj ko je spet tu, ne prinaša rednih služb ali višjih plač? Zdi se, da je bila kriza le vrhunski nevro-lingvistični nateg, s katerim so zmedenim ljudem podtaknili ukrepe, kakršnih ne bi nikoli sprejeli v normalnem čustvenem stanju. Vse to varčevanje ni bilo potrebno za izhod iz krize, ampak za trajno privajanje ljudi na nižji standard. V novi, nevro-lingvistično reprogramirani družbi so se službe, ki so bile nekoč naš vir preživetja, spremenile v »edinstvene priložnosti«, za dostop do katerih bi morali malodane plačevati. Ideja, da je delodajalec odgovoren za dobrobit svojih zaposlenih, izginja. Še več, zdaj so delavci tisti, ki so nase prevzel breme reševanja krize lastnikov. »Še malo stisnimo, dokler ne pride ven iz rdečih številk!«

Predolgo že verjamemo elitam, da bo reševanje njihovih težav prineslo tudi našo rešitev. Če še vedno delate preveč ur za premalo denarja, če ste pod stresom, če tolerirate mobing, če ste morali sprejeti delo brez varnosti, če ne poznate bolniških dopustov, če ne morete plačevati računov in se sprašujete, kdaj boste lahko normalno zaživeli, je odgovor najverjetneje nikoli. Priznajmo si že enkrat, da »naš čas« ne bo nikoli prišel. Zato ni treba še malo molčati in potrpeti, pač pa že danes glasno zavrniti takšne prakse in zahtevati pravične delovne razmere.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.