Janko Lorenci

Janko Lorenci

19. 9. 2014  |  Mladina 38  |  Kolumna

Pod krinko

Kako ravnati z neoliberalci

Slovenija je na letošnji lestvici globalne konkurenčnosti po mnenju Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) izgubila osem mest in med 144 državami padla na 70. mesto. V letu dni so jo prehitele Rusija, Madžarska, Jordanija, Kolumbija, Vietnam in Gruzija, pred nami pa sta tudi Črna gora in Makedonija.

Ocena je nekoliko prismuknjena. Letos imamo – predvsem zaradi povečanega izvoza – najvišjo gospodarsko rast v EU, višjo od Nemčije in drugih vladarjev Unije, to pa ne gre skupaj z ugotovitvami WEF. Tudi EU, ki nam je za letos napovedala stagnacijo ali zmanjšanje rasti, nas pita s podobnimi ocenami in nauki. Enako kot doma državni Umar, ki naj bi vlado pomagal gospodarsko usmerjati, a je že desetletje eno najbolj zmotljivih preročišč na svetu. Vsi ti modrijani nas kar naprej silijo v pospešeno privatizacijo, reforme po svojem okusu itd.

Slovenijo taki zunanji in notranji pritiski neoliberalne sorte že dolgo sekljajo kot safalado. Povezani so neprimerno močnejši, kot če bi prihajali samo od zunaj ali znotraj. EU daje domačim pritiskom močan alibi ali pa izgovor: saj se ji ne moremo upreti.

Pri tem ne moremo reči, da je neoliberalizem v Sloveniji že zmagal na vsej črti. Vendar socialna država postopoma izgublja teren in k temu nekaj prispeva vsaka nova vlada. Brez močnega odpora bo to počela tudi sedanja.

Neoliberalizacija ne teče sama od sebe. Njeni domači protagonisti so raztepeni povsod; vsi zadnji premieri so bili vsaj delno okuženi z neoliberalizmom, taka je gospodarska zbornica, banke, mnogi ekonomisti, guverner Jazbec, psevdokrščanska NSi, združenje delodajalcev, lokalna katoliška cerkev, predsednik države Pahor … Naštevali bi lahko v nedogled.

Noben naš neoliberalec ne bo nikoli priznal, da je neo. Vendar jih ni težko prepoznati. Zavzemajo se za krčenje javnega sektorja, nižje davke, nenehno govoričijo o reformah, grizli in davili bi za hitro privatizacijo vsega, sovražijo sindikate, oblije jih mrtvaški pot, če slišijo za nacionalni interes. Najškodljivejši so v politiki in gospodarstvu, saj je tam največ vzvodov moči. Za prenos njihovih naukov in interesov skrbijo mediji, najbolj obe veliki tv in Finance, bojno trobilo neotov.

Vendar se nekaj prelamlja. Izraz neoliberalec postaja zmerljivka, skoraj psovka, zato skrivaštvo neotov narašča. Odpor proti krčenju javnega sektorja se krepi, volivci vedno hitreje odpihujejo vlade, nastala je prva socialistična stranka.

Toda za zdaj se nekaj spreminja šele v glavah in govorici, in to počasi. V praksi tečejo neoprocesi naprej in ustvarjajo nova izvršena dejstva, na primer s privatizacijo. Neoti širijo vpliv napadalno in sistematično. V umik jih ne bo mogoče prisiliti brez uporabe njihove strategije: nenehne ofenzive. Pomembno vlogo pri tem igra nadaljnje prosvetljevanje: kako neoliberalce odkriti, kaj počnejo, v čem so škodljivi.

Dobro je (po njihovem zgledu) pogosto ponavljati, da ovirajo tudi ekonomski, ne samo socialni razvoj, večajo neenakost v družbi, nas ženejo v surovejšo ureditev. Vse to drži, a je povedano premalo nazorno, preveč suho – in se zato ne prime dovolj in širše. Zaradi tega je treba na različne načine, s primeri, zgodbami, številkami, pripovedovati, da neoliberalizem, ta dozdevno abstraktna, neideološka stvar, ljudem prinaša trpljenje, jih razčlovečuje, družbo in posameznike kvari, pošilja mladino v emigracijo, revežem dobesedno skrajšuje življenje (slabšanje javnega zdravstva, ubijalska brezposelnost, moreča negotovost prekarcev …). Pri tej konkretizaciji abstraktnega neoliberalizma lahko največ naredijo mediji, šolniki, mnenjski voditelji.

Neoliberalizem ni kriv za vse, a zelo slabša celoto našega življenja. Je stvar ekonomije in sociale, a tudi etike in morale (pozor, gospod Cerar!). Razčlenjevati ga je treba z racionalnimi argumenti, vendar mu dodati čustveno noto, strast, če je treba, da ta hladni, za mnoge docela tuji izem doseže srca, zbudi sočutje, jezo, nasprotovanje. To velja tudi za bolj socialno usmerjeni del politike. Nasploh čustev v politiki ne gre prepustiti zgolj populistom, manipulatorjem in cinikom. Tudi pozitivna politika lahko vsebuje element strasti. Seveda pri tem ne gre pretiravati ali posnemati glumačev, kakršen je Pahor.

V poglavje o ofenzivnosti in odpihovanju megle okoli neoliberalizma spada tudi uporaba konkretnih imen. Brezimne diskusije se praviloma končajo brez haska. Brez tega se število neotov na pomembnih položajih ne bo začelo zmanjševati in neoliberalizacija se bo nadaljevala.

Konkretno poimenovanje neotov se lahko zdi kočljivo, češ da gre za javno žigosanje zaradi prepričanj, nazorov, mnenj, do katerih (tudi neoliberalnih) ima vsakdo pravico. Vendar pa obstaja potreba, da je družbena scena idej, prepričanj, interesov in njihovih nosilcev bistveno preglednejša, manj skrivaška. Ljudstvo bo – tudi prek volitev – presodilo, ali je neoliberalno prepričanje in delovanje slabo ali ne. To ni lov na čarovnice, špecanje ali sramotenje iz kaprice, je pa razgaljanje praviloma zamaskiranih škodljivcev, ki delajo zgolj zase in za manjšino – v škodo večine.

Kdor neoliberalizem zagrizeno zagovarja še zdaj, ko so njegove uničujoče posledice tako očitne, je neumen, fanatik ali cinik brez trohice empatije in družbene odgovornosti, tudi če nosi lepo masko. Obraz pod njo je grd. Ti zamaskiranci tudi zdaj, ko se nakazuje okrevanje, zaradi osebnih koristi delajo paniko in ustvarjajo krizno ozračje, da bi laže prodali Telekom in NLB, izcedili iz zaposlenih še kak evro, še komu ukradli bolniško posteljo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.