Junckerjeva šahovnica

Bratuškova je nedvomno zavozila domačo politično sceno, toda evropsko je izvrstno izpeljala

Nova sestava evropske komisije pod Junckerjevim mandatom še pred parlamentarno potrditvijo napoveduje politični zasuk, ki pa je vsaj za zdaj brez prave ekonomske vsebine. Junckerjeva struktura komisije in zasedba komisarskih mest sta nenavadna zmes politične spretnosti in cinizma. Pred EK so trije izzivi: kako ohraniti EU kot politični projekt, premagati ekonomsko krizo ter ohraniti mir ob ameriško-ruskem konfliktu v Ukrajini. Junckerjeva ekipa začenja v dramatičnem obdobju EU, ki je poln nove geopolitike, starih politično-ekonomskih zablod in spremenjenih razmerij moči med članicami. V tej nenačelni politični koaliciji in ekonomskem kaosu so slovenske dileme s komisarko Alenko Bratušek videti evropsko banalne in kajpada slovensko butalske.

Junckerjeva kadrovska šahovnica je sila kompleksna. Upoštevati mora strankarsko hierarhijo, pa obljubljene ženske kvote, številne želje vlad in osebnih lobistov, pa tudi novo vlogo Tuska ter Mogherinijeve ter lastno vizijo in strategijo nove EK. V formalni igri zasedbe komisarskih mest imamo zanimivo mavrico. Med predlaganimi 28 komisarji je 9 predsednikov vlad ter 11 ministrov, ima 7 podpredsednikov in 9 komisark v »ženski kvoti«, vse tri osrednje politične skupine v evropskem parlamentu so dobile primerno število mest.

Toda Junckerjeva pogajalska izbira, povsod je šlo za predhodne dogovore, razkriva zanimiv politični algoritem. Prvi trik zadeva novo organizacijsko strukturo komisije. Dve upravljavski ravni (komisarji in podpredsedniki) z medresorskimi projekti sta bistveno razširili politično kadrovsko manevriranje. Druga Junckerjeva zamisel izhaja iz dejstva, da komisarji glede na evropsko politično pogodbo izrecno ne zastopajo interesov svojih držav, temveč EU. Mandatar zato sistematično postavlja za komisarje ljudi, ki bodo morali zastopati nasprotne interese od temeljnih usmeritev svojih držav. Gre za tvegano politično igro, kjer za zdaj ni mogoče ločevati med iskrivim političnim cinizmom in tradicionalno bruseljsko poniglavostjo, med iskreno željo drugačnega vodenja EU ali novim preigravanjem statusa quo.

Poglejmo nekaj zanimivih primerov. Britanec Hill, predsednik lordske zbornice in dolgoletni lobist londonskega Cityja, je dobil finančni resor in skrb za finančne trge. Toda prav Britanci in Cameron so veliki zagovorniki finančne industrije, referendum o izstopu VB iz EU leta 2017 stavi proti evru in gradi na interesih finančnega biznisa. Francoz in socialist Moskovici bo zadolžen za fiskalno politiko, velja za zagovornika keynesianskih rešitev, kar je v nasprotju s sedanjo usmeritvijo EK in prevladujočo nemško desno politiko varčevanja. Francija je velik fiskalni bolnik, na odpravo neravnotežij računa šele leta 2017. Vplivnim Nemcem in Merklovi, ki mu je dolgo nasprotovala, Juncker namenja obrobno vlogo. Nemški komisar Oettinger prevzema manj pomembno digitalno gospodarstvo, ki dobiva težo šele v pogajanjih med EU in ZDA. Grški obrambni minister Avramopulos je odgovoren za migracije, toda Grčija goji sporno migracijsko prakso. Madžarski zunanji minister Navracsics, vplivni član Fidesza, bo minister za kulturo, odgovoren za evropske vrednote. Toda Orbanova Madžarska je izvrstna karikatura evropske demokracije in človekovih pravic …

Zanimiva so tudi vertikalna podvajanja pristojnosti in nadzora. Nizozemec Timmermans, prvi med podpredsedniki, nekakšna Junckerjeva »desna roka«, prevzema vlogo koordinatorja za notranje institucionalne spremembe, kamor spada domala vse, kar zadeva EU. Vešča izbira. Nizozemska je zagovornica subsidiarnosti in nasprotuje centralizaciji EU. Moscovicija bo od zgoraj nadziral kot podpredsednik latvijski jastreb Dombrovskis. Španec Caneta je odgovoren za energetski sektor, toda niti energetske unije drži v rokah Bratuškova. Podobno Oettingerjev resor spada v širši krog Estonca Ansipa, odgovornega za digitalno unijo. Skandinavci družno skrbijo za trgovino in konkurenčnost, toda nadzira jih Finec Kalainen. Tam, kjer vodijo zadeve socialdemokrati, jih nadzirajo konservativci in obratno, liberalcev je ravno prav, da se ne razpoči Verhofstadt v imenu ALDE. In na čelu te druščine je Juncker, zavit v mrežo konfliktnih interesov, dolgoletni prvi minister Luksemburga, svojevrstne piratske državice EU, pralnice denarja in davčne oaze, kamor se stekajo posli velikih korporacij, bank in spretnih podjetnikov. Komedija zmešnjav, vredna vrlega Shakespeara.

Toda na drugi strani ni jasne politike, kako rešiti težave EU. Juncker ostaja brez pravih napovedi, kako pospešiti rast in se izogniti deflaciji, nima stališča do nove politike ECB, kjer Draghi zahteva usklajeno monetarno in fiskalno ekspanzijo, ne vemo, kaj storiti z Rusijo, kako sodelovati z ZDA, niti kaj sledi, če se zaostri britansko vprašanje. EU ekonomsko ne bo preživela z lovljenjem političnih ravnotežij, potrebuje politično-ekonomski zasuk, nove rešitve, jasno vizijo. Barrosova politika je stavila na »manj je več«, Juncker bo preživel, če bo boljši in drugačen. Za začetek potrebujemo zasuk, od ekonomike ponudbe k povpraševanju, od zategovanja in varčevanja k investiranju in trošenju, od nižjega obdavčenja kapitala k višjim plačam, dejansko potrebujemo več države in manj trga. To je ekonomsko heretično, toda politično legitimno.

Bratuškova je kot komisarska kandidatka razburkala domačo sceno. Toda storila je le tisto, kar delajo drugi in drugje, ženska z moškim principom politike. Bratuškova je nedvomno zavozila domačo politično sceno, toda evropsko je izvrstno izpeljala. Dobili smo izjemno pomemben resor, najvišjo pozicijo v bruseljski hierarhiji doslej. Preden bodo ob tem domači vaški prdci spet vihali nosove, naj raje pogledajo lastna gnila jajca. Morda pa je med njimi le kakšno kukavičje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.