Ugašanje

Janko Lorenci

30. 10. 2014  |  Mladina 44  |  Kolumna

Janša je v vicah – čepi na Dobu in čaka, da ga spravi na zlato svobodo ustavno sodišče. V zaporu je politično patološka osebnost, ki dela bolne mnoge ljudi okoli sebe in celotno politično življenje. Ne sam, a najbolj. Zdaj je na prelomni točki in najbrž bo polagoma zginil s političnega prizorišča. Jamstva za to, žal, ni.

Nekatere stvari še delajo za najznamenitejšega zapornika in kriminalca v državi. Širše gledano: neoliberalizem potrebuje močno državo, in to represivno. Slovenija se postopoma neoliberalizira, Janša pa je k temu prispeval največ med vsemi politiki. Za avtokratske režime dela tudi kriza, v kateri ekonomija rada povozi demokracijo in enakost. Njeno zgrešeno zdravljenje v EU in pri nas pritiska na frustrirane množice, ki govorijo: vsi so enaki. To je ugoden čas za Voditelje. EU hkrati postaja do poldemokratov in avtoritarcev popustljivejša kot nekoč.

Če bo hudo razočarala tudi sedanja in še kakšna oblast, bo to nova priložnost za Janšo. Če bi se hkrati prepletli še ostra kriza v Sloveniji in tudi v EU, bi se znašli na nevarnem terenu.

Skratka, podaljševanje krize, njeno padarsko zdravljenje, neoliberalizacija, s tem povezana naraščajoča neenakost in izgubljanje zaupanja v državo delajo za Janšo oziroma za avtoritarno Slovenijo.

A zaporniku gre tudi za nohte.

Mit njegove nedotakljivosti se je zlasti po zaslugi pravosodja zrušil. Dlje ko bo za rešetkami, bolj se bodo redčili njegovi stalni in občasni volivci. Najbrž bodo v stranki začeli vznikati tekmeci, za zdaj še previdno skriti.

Drugič; JJ ima za sabo že dva spodletela mandata. Še posebej neuspešen, škodljiv in živo v spominu je drugi, ko je med drugim klical v državo trojko. Takemu zgubarskemu politiku v tretje ne gre rado.

Velika večina volivcev mu, tretjič, nasprotuje in je pripravljena proti njemu celo protestirati na ulicah (vstaje). Tudi SDS že kaže znake osipanja, to pa njenega voditelja dodatno slabi.

Zdaj je zaprt, parlament mu je naposled odvzel poslanski status, čakajo ga novi sodni postopki. Ogroža ga zlasti finančna preiskava, v kateri mora sam dokazati, od kod mu denar. S tem ima težave in to ga lahko pri volivcih uniči še veliko bolj kot Patria.

V takem negotovem položaju čaka na rešilno bilko ustavnega sodišča. Tudi to njegovo upanje se lahko razblini. Gledano scela je zelo oslabljen in prvič se jasno kaže, da je v zatonu in da lahko trajno izgine v zgodovino.

Da se bo to res zgodilo, pa ga bo morala grdo lomiti sedanja in še kakšna vlada. Če – resda prezgodaj za dokončno sodbo – pogledamo Cerarjevo politično nerodnost, njegovo brezbarvno identiteto in nadaljevanje strateških napak, kot sta politika zategovanja pasu in razprodaja državnega premoženja, nas lahko zelo skrbi, ali se bo koalicija znala uveljaviti kot kolikor toliko normalno delujoča oblast in sebi, državi ter njenim institucijam spet pridobiti vsaj elementarno zaupanje. Če bi se to vendarle zgodilo, pa bi Janši vzelo ves veter iz jader.

Normalizacija, izboljšanje naše klavrne politike je ključni pogoj postopnega zdravljenja Slovenije. K temu spadajo tudi nadaljevanje dobrih procesov v pravosodju, trajni pritisk civilne družbe, sindikatov in Združene levice na oblast ter dokončni Janšev zaton. Ta bi razgalil vse slabosti levice, ki Janšo ujčka in jemlje kot samoumevnega člana družine prav zato.

Kljub vsemu naša politika ni iz enega kosa. Zelo podobna si je v socialno-ekonomskem pogledu, pa še tu je prav Janša najradikalneje uvajal neoliberalizem (zujf, zavzemanje za enotno davčno stopnjo, klicanje trojke ...). Še očitnejša je razlika med SDS in drugimi strankami v odnosu do demokracije. Na levici in v preostanku desnice ni nobenega resnega avtoritarca s potencialom, da bi Slovenijo spremenil v diktaturo.

Janša ta potencial ima. Njegova SDS je ekstremistična tvorba, ki od samega začetka sistematično jaha na starih slovenskih travmah (kulturnem boju, državljanski vojni, komunizmu), skuša s strahovanjem, ustvarjanjem izrednih razmer itd. družbo čim bolj razklati in ustvariti svojo »vzporedno Slovenijo«. Janšev manipulatorski talent je v tem, da upravičeno in neupravičeno nezaupanje do politike in države gnete v neločljivo gmoto in v mnogih glavah ustvarja trajno zmedo in histerijo.

Nič, prav nič ne govori za to, da bi bilo dobro, če bi ta politik politično preživel. Ne glede na Patrio bi moral biti skupaj s SDS že zdavnaj izobčen iz političnega življenja. Toda tega niso zmogli ne preostala politika, ne mediji in ne volivci. Doslej se je v tem pogledu izkazalo le redno sodstvo.

In ustavno sodišče? Zaradi navijaštva, oportunizma, strahopetnosti, uravnoteževalnosti mnogih medijev in tudi politike, še bolj pa zaradi javnega zavzemanja treh ustavnih sodnikov (Zobca, Petriča, Deisingerja) za že obsojenega Janšo nekako velja, da bo rešilo našega junaka. Toda ta visoka ustanova ima ne tri, ampak devet sodnikov, ki lahko Janševo pritožbo zavrnejo, zadevo vrnejo v ponovno razsojanje ali ga celo oprostijo. Pred očmi bodo seveda imeli tudi njegovo siceršnje delovanje (laži, ponarejanje, nenehne manipulacije) dolgo vrsto let – delovanje, ki je dodaten indic, da njegova koruptivna vloga v Patrii ni izjema.

Kakorkoli, Janša bo zelo verjetno ostal v sodnih mlinih in to bo pripomoglo k njegovemu dokončnemu pogrezanju. Kljub temu ostaja zamolkla grožnja. Ne smemo ga jemati kot hromečo zavoro nekje v

(pod)zavesti, a dobro se je zavedati, da se lahko vrne celo na oblast. Res pa bi se morale za to nesrečo sestaviti vse najslabše okoliščine.