Grega Repovž

Grega Repovž

14. 11. 2014  |  Mladina 46  |  Uvodnik

Nekaj je narobe

Novinar Dnevnika Primož Cirman je ta torek objavil intervju s Christianom Böhlerjem, nekdanjim kriminalistom in vodjo forenzikov v Hypo Alpe Adria Bank. Gre za eno najhujših korupcijskih afer v sodobni evropski zgodovini. Za kakšne razsežnosti gre, nam pove podatek, da je zaradi pokrivanja dolgov te banke avstrijski javni dolg v tem letu narasel s predvidenih 79,2 odstotka na 86,5 odstotka BDP-ja in bo tako celo višji od slovenskega. Zgodba je sicer v poduk tistim, ki širijo mite o moralnih pomanjkljivostih Slovencev: ne, nič bolj ne krademo, ne, nič bolj pokvarjeni nismo, vse je znotraj evropske povprečnosti.

A to ne pomeni, da na zgodbo ni treba biti pozoren. Cirman intervjuvancu namreč postavi preprosto, a zelo pomembno vprašanje: »Je bil dejanski šef Hypo Alpe Adria Bank nekdanji deželni glavar Jörg Haider?« In odgovor? »Ne. Tudi on je bil le igralec v tej igri. To so v resnici narekovali insajderji: bankirji, njihovi svetovalci, odvetniki in revizorji. Težko je reči, kdo je bil na vrhu te piramide. Pomembne so bile tudi razlike v posameznih državah. Res pa je, da so tako Hypovi bankirji kot politiki in drugi vplivneži zunaj banke potrebovali drug drugega. Prvi so imeli denar, drugi pa so ponujali možnost za vlaganja, recimo privatizacije.« In kaj je drugače danes v Sloveniji? Kdo narekuje privatizacijo?

Danes opazujemo privatizacijo državnega premoženja, ki je v resnici večji posel od Teš 6 in od Patrie. Četudi bi vse premoženje prodali le za eno milijardo evrov, bodo provizije, nagrade itd. znašale vsaj pet odstotkov celotnega zneska: v primeru milijarde torej 50 milijonov evrov. Mar se pri tem še kdo sprašuje, zakaj vlada takšen interes, da se izpelje privatizacija? Ker seveda ne gre le za milijardo evrov premoženja.

Na eni strani imamo bankirje, borzne posrednike, svetovalce, odvetnike in revizorje – marsikaterega izmed njih danes v zasebnem sektorju, že jutri pa na visokem državnem položaju. Vsi ti želijo biti udeleženi pri delitvi omenjenih odstotkov. Vsi si želijo privatizacije. Tako domači kot tuji. Politiki se na drugi strani menjajo, a vedno znova gledajo stran in govorijo, da to ni v njihovi pristojnosti. To velja tudi za sedanjega premiera Mira Cerarja.

Ko je prišlo do prvih razkritij, da se za nakupom Patrie morda skriva korupcija, a še nihče ni s tem poslom povezal tedanjega premiera Janeza Janše, je bilo najbolj nenavadno to, da je Janša ves čas trdil, da ta posel vodi ministrstvo za obrambo in da z zadevo ni seznanjen. Njegov odziv je bil popolnoma nenaraven: mar ne bi vsak človek pri zdravi pameti takoj zahteval na svojo mizo vse dokumentacije o postopku, o katerem se ugiba, da gre za korupcijo?

Pretekli teden je odbor državnega zbora za finance zavrnil predlog sklepa Združene levice, s katerim bi državni zbor razveljavil soglasje za privatizacijo 15 družb v državni lasti. Vlada se je na seji izgovarjala, da bi zaustavitev privatizacije vplivala na možnost odškodninskih tožb v trenutnih postopkih. Se je svet postavil na glavo, pa tega nismo opazili? Če res obstajajo tovrstne pogodbe, so bile pač sklenjene namenoma – z namenom delovati v korist prodaje. Tega ne gre zagovarjati, zoper odgovorne se lahko vložijo le ovadbe. Mar nismo enakih argumentov poslušali pri Teš 6? Da je zadeva predaleč, da jo je ceneje dokončati? Da nas bo Alstom kaznoval? Kot je opozoril že Goran Lukič iz Svobodnih sindikatov, svetovalci normalno v teh poslih sklenejo pogodbo, v kateri je glavnina plačila vezana na nagrado za uspeh. Ta zapade v plačilo, ko je pogodba o prodaji delnic izpolnjena, kar pomeni, da v primeru, če prodajni postopek ne bi bil uspešno končan, pogoj za plačilo svetovalca ne bi bil izpolnjen in ta ne bi bil upravičen do nagrade za uspeh. Zakaj bi bilo v Sloveniji in zdaj drugače?

Vladni predstavniki nekaj prikrivajo. Vedenje današnjih oblastnikov je tako čudno, kot je bilo vedenje premiera Janše v primeru Patria in premiera Pahorja v primeru Teš 6. V javnosti je dovolj podatkov, da bi se vsakdo takoj odzval: že zgolj zato, ker bi se ustrašil, da prevzema odgovornost za nekaj, na kar nima vpliva.

Pa ne. Vzorec se ponavlja. Enako se je zgodilo z Alenko Bratušek, ko je prišla na oblast. Nenadoma ni imela več zadržkov glede privatizacije. Slovenskemu državnemu holdingu je pustila proste roke. Cerar zdaj ravna enako.

Jih izsiljujejo? So podkupljeni? Ali pa so to isti ljudje, tisti en odstotek, ki se jim zdi prav, da se s privatizacijo zasluži, javni interes pa je zanje nekaj preteklega? Ki jih tudi nič ne moti, da v Lidlu in Hoferju zaposlujejo ljudi le za polovični delovni čas?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.