Grega Repovž

Grega Repovž

28. 11. 2014  |  Mladina 48  |  Uvodnik

Iluzije

Javni prostor še vedno močno zaznamujejo glasovi, ki kritizirajo marksistični prispevek h kritiki politične ekonomije z izgovorom, da so se konflikti pač preobrazili, piše dr. Samo Tomšič v posebni izdaji Mladine Alternative, ki je izšla ta teden. Marx naj bi bil zunaj današnjega časa, ker je analiziral razredni boj zlasti skozi boj delavskega razreda za dolžino delovnika.

In temu bi površni opazovalec današnjega časa lahko celo prikimal: res, vsaj za to se ni treba več boriti. A Tomšič naredi obrat, pokaže neresnico tega splošnega prepričanja: »Razredni boj se je danes dejansko zaostril. Ne vrti se okrog dolžine delovnika, ampak okrog dolžine delovne dobe. Kaj so vse reforme iz zadnjih let in razprave, ki jih spremljajo, drugega kot razredni boj? Reformni svežnji, ki podaljšujejo delovno dobo, dejansko premikajo meje znotraj življenja samega, ki na novo začrtajo, ali vsaj poskušajo začrtati, do kdaj lahko posameznik ali posameznica služi družbi (se pravi kapitalu) kot produktivni delavec. Z vsakim podaljšanjem delovne dobe se razveljavijo zgodovinsko pridobljene socialne pravice.« Absurdno je, da morajo danes zaposleni, če jim enkrat za dve leti podaljšajo delovno dobo, opraviti več kot 4000 dodatnih ur dela, kar je enako, kot če bi jim določili deveturni delovnik za desetletno obdobje. Bi v to kdo privolil? Nihče, če bi bilo izvedeno v tej obliki.

Tomšičeva ugotovitev, ves čas pred našimi nosovi, je seveda šokantna. Ker enota je na koncu še vedno delovna ura, ki jo mora delavec opraviti. Nič se ni spremenilo. Ali s Tomšičevimi besedami: »Medtem ko ekonomski in drugi teoretiki sanjajo, kako je kapitalizem mutiral, je treba temu govoričenju odločno odvrniti: ne, kapitalizem je nespremenjen, razen če hočemo fetišizirati tehnološki napredek in trgovanje s finančnimi abstrakcijami.«

A to spoznanje je treba videti širše. Na svetu je od Marxovega časa res malo novega – res nikar navajati tehnologije, ki nas tako veselo zaslepljuje, vsa bleščeča in ozaljšana. Največji problem kapitala po zlomu leta 2008 je, da ga je res veliko v obliki denarja – če je česa preveč na svetu, je prav denarja. Tako veliko ga je, da močni in uspešni lahko najemajo kredite z negativno obrestno mero, še Slovenija je nazadnje najela kredit brez obresti (s stroški pa, seveda). A ko se na primer zadolži Nemčija, ji za to celo plačajo, zelo poenostavljeno rečeno. Za denar in njegovo vrednost je pač najhuje, če ga nihče noče – slabše ne more biti. In kaj počne zato kapital zadnja leta? Denar poskuša preliti v drugo obliko, v oprijemljivo: v lastnino bank, letališč, vode, česarkoli. V strahu pred zlomom – in z izkušnjo nedavnega zloma – je dobra vsaka naložba: še slaba je morda na dolgi rok boljša od denarja. In zato danes ta globalni pritisk, ki zahteva privatizacijo.

Ni tolažba: da je privatizacija nujna, ne poslušamo samo mi. Povsod je enako. Kapital mora zamenjati denar v materialno obliko. Finančne trge je strah trenutka, ko se bodo tečaji in borze spet zamajali – že zato na primer, ker lahko v nekem trenutku države, ki danes iz sebičnih razlogov vzdržujejo vrednost valut (dolarja, evra itd.), naredijo obrat. Še večje tveganje pa finančni trgi pomenijo sami sebi. Ali kot v Alternativah pravi Franček Drenovec: »Neoliberalne elite v svojem finančnem odzivanju še naprej napihujejo svoje finančne sektorje in vedno bolj tvegano in nesmiselno posojanje. Ko potem poči, je za reševanje tega sektorja, poleg transferjev iz proračunov, spet nujna nova, še večja emisija. Vsi vedo, da je ta denar samo še virtualen in da bo kmalu spet počilo, tako da ga zdaj borzniki – dokler je še kaj vreden – mrzlično preusmerjajo v svetovna realna imetja, v kupovanje podjetij in vsega drugega fizično oprijemljivega.«

Dr. Costas Douzinas, profesor na inštitutu Birkbeck na Londonski univerzi in član grške Sirize, v Alternativah opisuje naslednji dogodek iz časa turške vstaje. Ko so navijači nogometnega kluba Bešiktaš skandirali »Erdogan, kurbin sin«, so jih ženske prosile, naj nehajo, ker je bilo na trgu več prostitutk. Navijači so se sestali in dogovorili, da ne bodo več vzklikali tega. Naslednji dan se je pojavil velik napis: »Kurbe pravimo: Erdogan ni naš sin.« Zakaj ta zgodba na tem mestu? Ker je dobro vedeti, kdo je v tem globalnem spopadu med kapitalom in proletariatom na kateri strani. Morda tako človek ugotovi, na kateri strani je sam. Individualne iluzije pač pomagajo ohranjati ta sistem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.