Nagnita sredina

Janko Lorenci

31. 12. 2014  |  Mladina 1  |  Kolumna

Lahko Luka Mesec postane naslednji premier? Za marsikoga je misel, da bi državo vodil socialist, se pravi zverina z nožem med zobmi, strašna. No, Mesec s svojo blago pojavo tako predstavo zanika in počasi pridobiva nove privržence.

Tako je zlasti zaradi degeneracije in zlivanja sredinskih strank v dokaj poenoteno gmoto, ki je na čedalje slabšem glasu. To je evropski fenomen; vse bolj ali manj uveljavljajo neoliberalizem in privijajo svoja ljudstva, ta pa jim zato odtegujejo podporo. Politična sredina ni nikakršna sredina, ampak v ekonomsko-socialnem pogledu trda desnica. Nastalo praznino postopoma zapolnjujejo populisti in skrajna desnica, a tudi radikalnejša, alternativna levica. To je prelomno dogajanje, zato je mogoče pričakovati protiudarce transnacionalnega kapitala in zvestih domačih sil (Juncker npr. že rovari proti Sirizi).

Pešajo tudi slovenske sredinske stranke. Levica je diskreditirana, saj pomaga uvajati neoliberalizem in se zraven maže s klientelizmom, slabo pravnostjo itd. V bistvu je socialne pravice zabarantala za človekove. Desnica je diskreditirana iz enakih razlogov in janšizma. Obe druga drugo perverzno upravičujeta in ohranjata pri življenju. Skratka, opraviti imamo s hudo krizo sredinskih strank. Politična sredina ni več glasnik večine.

Tudi sedanja vlada je zvest vagon tega vlaka, ki nekako zadnjih deset let s svojo težo polagoma mečka javne službe, v krizi zgrešeno zateguje pas in kriminalno razprodaja državno premoženje. Nemci, Hrvati, Srbi, Avstrijci ga poceni kupujejo, mi se samo še krčimo.

Ljudstvo hlepi po drugačni politiki. To se kaže v burnem menjavanju vlad. Toda še nedavno se je zdelo, da sredinska politika, ki šteje za svojo tudi ekstremno SDS, nima alternative, zdaj pa to ne drži več. Ena alternativa je vladavina janševskih trdorokcev in neoliberalcev. Vendar se ta združba kratkoročno ne more prebiti na oblast, saj je velik del volilnega telesa nanjo hudo alergičen. Druga je nesalonska levica, ki jo predstavlja socialistična Združena levica. Njena moč bo zelo verjetno naraščala, saj se z vsako potezo različnih dosedanjih vlad kaže, da etablirana politika ostaja statusquojevska, otovorjena z vsemi starimi anomalijami. Status quo pomeni nadaljnje vegetiranje Slovenije, njeno neokolonialno odvisnost, krčenje javnega sektorja itd. To tudi pomeni, da bo država sčasoma zaplula globoko v vode nacionalizma, avtoritarnosti, janšizma … To potrjujejo gibanja drugod v Evropi.

Pogrezanje v to smer lahko prepreči predvsem vzpon Združene levice, ki je tudi po mnenju množic očitno drugačna od etablirane politike. Za podobo drugačnosti za zdaj skrbita predvsem Luka Mesec, privlačna in potencialno močna voditeljska figura, in beseda socializem z vsemi svojimi sopomeni. Oboje, povezano z nadaljevanjem trdih časov in jalovo okostenelostjo etablirane politike, jo bo še dvigalo. A trajno in visoko le, če bo odpravila notranje razdore med pragmatično in radikalnejšo strujo, razvila široko strankarsko mrežo in se nasploh profesionalizirala, ne da bi izgubila (socialistično) dušo. To bo težavno delo. Če ji uspe, se pred njo odpira priložnost, da vstopi v sfero oblasti kot močna ali celo prva stranka. To bi vplivalo tudi na razvoj drugih strank – spomnimo se, da se je zahodni kapitalizem zelo povampiril šele, ko se je razkrojil njegov ideološki nasprotnik, SZ.

Za Slovenijo bi bil vzpon Združene levice majhen šok. Za socialiste je preboj v sfero oblasti logična stopnica. Če bi Združena levica postala močna stranka, pa bi se ji zastavilo naporno vprašanje, s kom sodelovati.

S tem smo pri starem problemu: je vsa nagnita sredinska politika res povsem enaka? Ni, kot smo že večkrat rekli. Levica je kljub vsej salonskosti bolj svobodnjaška in nekoliko manj trdo neoliberalna kot naša desnica. S tem se Združeni levici ponuja kot logična in najbrž edina mogoča zaveznica. A Združena levica bo – in deloma že je – v zadregi: od etablirane levice se mora jasno razlikovati, biti res alternativna, hkrati pa je ne sme zaničljivo odpisati, se iti čistunstvo, saj jo lahko kot partnerko izgubi takrat, ko jo bo nujno potrebovala. Med staro in novo levico se torej ne bi smela vneti divja vojna.

Skromnost narekuje Združeni levici tudi dejstvo, da še zdaleč ni jasno, kakšna naj bi bila »njen« socializem in pot do njega. S čistunstvom bi si tudi odtujila veliko potencialnih volivcev. Tu je še ena nevarnost: povezava ogrožene SMC, stranke zmedene identitete, s SDS. Taka velika koalicija v imenu enotnosti (z njo nenehno koketira Pahor) bi bila za Slovenijo katastrofa.

Velika večina državljanov noče sedanjega tipa kapitalizma. Toda javni prostor je prenasičen z zavajanjem, blefi vseh vrst, arogantnim skrivanjem dejstev itd. Zmedo lahko odpravlja ne samo politično-nazorska alternativa (demokratični socializem), ampak tudi razkrivanje tistih, ki vzdržujejo status quo, imajo od njega resnične ali dozdevne koristi. Med te zelo konkretne nasprotnike interesov večine spadata poleg etablirane politike kapital s svojimi sateliti in velika večina medijev.

Tu se dogaja tragikomedija. Ves naš resni tisk je na tem, da izgine ali porumeni, mnogi novinarji bodo izgubili službe, a še naprej tiščijo glave v pesek, se grejo oportunizem, obožujejo Janšo ali se ga bojijo, trobentajo neoliberalna gesla, ki jih spravljajo v grob. Skratka, enako kot javna TV se identificirajo s politekonomsko smetano. Kaj je z njimi? So novinarji, koristolovski tepci ali hrome race? Kar čepijo in ždijo in se namesto odpora dogajanju, ki jih požira, drobno sovražijo med seboj. In kako zelo bi lahko spremenili javno mnenje, če bi bili drugačni.