Grega Repovž

Grega Repovž

13. 2. 2015  |  Mladina 7  |  Uvodnik

Vsi obrazi neumnosti

Se spomnite zaslišanja takrat še kandidata za infrastrukturnega ministra Petra Gašperšiča? Na zaslišanju je izrekel nedovoljeno. Rekel je, da si drugega tira med Koprom in Divačo ne moremo privoščiti. Seveda so že isti dan vsi ponoreli. Najprej seveda v Luki Koper. Ni drugega tira – konec razvoja Luke Koper. Nato tudi Primorci, ker neizgradnjo čutijo kot mačehovski odnos države. Poslanci iz Primorske stojijo kot eden za tem projektom. Tudi zato, ker bodo vse občine »morale« prodajati svoja zemljišča. No, pa tudi zasebniki jih bodo »morali« prodajati. Nato so se oglasili še vsi tisti, ki bodo pri projektu sodelovali. A naj vas ne zavede: to niso delavci, pa gradbeniki itd. Ne, tisti, ki se teh projektov najbolj razveselijo in jih tudi branijo, so seveda izvajalci projektov, inženirji, pa posredniki naročil, torej dobaviteljev. To so tisti, ki si dejansko pri projektu odrežejo provizijo, tisti, ki zaslužijo največ. Med njimi je tudi »vseh šest« strokovnjakov za to področje. Vsi so za. Kar ni tako nelogično – v Sloveniji je samo en resen železniški projekt: drugi tir. V njihovem celotnem življenjskem obdobju ne bo nobenega drugega. Kako naj bodo proti?

Seveda se je Gašperšič takoj po zaslišanju popravil in začel govoriti, da se bodo seveda potrudili izpeljati projekt. In vsakič, ko se je samo zazdelo, da cinca, je bil drugi tir takoj tema osrednjih poročil na nacionalni televiziji. Celoten politični razred se zgane, če reče kdo kaj proti. Lokalne novinarje zadane rahla kap. Takoj se pojavi kakšno strokovno mnenje. S temi projekti pač ni šale – preveč ljudi v tej državi že služi s pripravami tega projekta zadnjih 20 let in to namerava početi tudi v prihodnje. V ta projekt je šlo že desetine milijonov evrov.

In tako gre od vlade do vlade. S to vlado se zgodba seveda ponavlja. Kaj je bila že osrednja tema koalicijskega srečanja v ponedeljek? Odgovorimo s citatom predsednika vlade Mira Cerarja: »Vlada bo storila vse, da bo projekt gradnje drugega tira železniške proge Divača–Koper februarja prijavila na razpis za evropska sredstva. Pri tem intenzivno razmišlja o možnosti javno-zasebnega partnerstva, za financiranje s proračunskimi sredstvi pa trenutno ni možnosti.«

Enakost, ne le podobnost s projektom gradnje TEŠ 6 je osupljiva. Vse poteka enako. V tem trenutku nas na primer vsi tehnologi in strokovnjaki – ki seveda vsi po vrsti sodelujejo in bodo sodelovali pri tem projektu – poskušajo prepričati, da je ocena projekta na 1,4 milijarde evrov pretirana. Se spomnite TEŠ 6? Kdor je rekel, da bo stalo vse skupaj milijardo evrov, je bil preklet. No, stalo je še pol milijarde evrov več.

Zdaj bodo torej zaprosili za evropska sredstva. Ni izključeno, da jih bodo dobili – predsednik evropske komisije Juncker take projekte nujno potrebuje za svoj megalomanski investicijski načrt.

Kaj je bil že naslednji argument pri gradnji TEŠ 6? Da bodo šla sredstva v nič, če ne bomo projekta nadaljevali. Seveda, država naj prispeva. In naslednji? Da je projekt že predaleč, da bi se ga splačalo ustaviti. Pri čemer vsi vedo, da javno-zasebnega partnerstva v tem projektu nikoli ne bo. Nikomur se ne splača sodelovati pri tem, ker so pač gradnje železniških povezav drage in dolgoročne, predvsem pa gre za enosmerno povezavo. Od Luke Koper naprej. Ne gre niti za koridor, kot ga gradi Avstrija med Italijo in naprej med državami, na katere meji. Pa ga Avstrija seveda gradi sama. Vse skupaj je absurdno – kot gradnja TEŠ 6.

Najbolj noro pri vsem skupaj pa je seveda, da nam projekt »prodajajo« kot geostrateško vprašanje. Luka Koper bi namreč svoje težave zlahka rešila, če bi Slovenija investirala hitro povezavo do bližnjega Trsta. Ampak ne, pravijo, nespametno bi bilo vezati Luko na italijanske železnice, s tem nas bodo držali sosednje v šahu (pri čemer sedanja železniška povezava ne bo nikamor izginila). Zveni znano? Seveda, enaki so bili argumenti za gradnjo TEŠ 6: projekt je bil strateški, pomemben zaradi energetske neodvisnosti. Pri čemer gre v resnici za tehtne argumente. Nobena država ne more gledati le dvajset let naprej. In pred dvajsetimi leti bi nam takrat močni neofašisti v tržaški pokrajini z veseljem nagajali. Čez dvajset let je lahko spet vse drugače.

A žal je to popolnoma neverodostojno poslušati od slovenskih politikov. Kaj je namreč sodobna železnica, železnica sedanjega časa? Železniški tiri pač ne. To sta namreč dve infrastrukturi: finančna, torej kapitalska, in seveda telekomunikacijska. A slovenski politiki banke in telekomunikacije pospešeno in ne da bi trenili z očesom prodajajo. Brigajo jih strateški interesi. Briga jih, da prihaja internet stvari. Briga jih, da danes uspevajo le države s finančno močjo in bančno hrbtenico. Briga jih, da se danes ves svet vrti le okoli teh dveh omrežij.

A najhuje je, da oboje delajo iz istih razlogov. Poslušajo jastrebe, ki so se nabrali okoli njih. Eni jastrebi jim govorijo, naj prodajajo. Prodaj banke. Prodaj Telekom. Drugi jim govorijo, naj kupujejo. Potrebuješ TEŠ 6. Potrebuješ drugi tir. Ja, pri teh projektih se pač služi. In politiki prisluhnejo. Radi prisluhnejo prijaznim ljudem. Tisti, ki opozarjajo in težijo, pa imajo skrite interese, pravi premier.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.