Janko Lorenci

Janko Lorenci

13. 2. 2015  |  Mladina 7  |  Kolumna

Čas za sojenje

Politika se boji samozavestnega sodstva

V pravosodju načeloma velja, da tožilec v dvomu obtoži, sodnik pa oprosti. In tako se naši tožilci spet spravljajo nad novinarje, ki naj bi bili objavili podatke, razglašene za tajnost. Nanje in na sodstvo nasploh se je zato vsul plaz obtožb. Toda tožilci so dolžni sprožiti postopek – razen če bi se pregonu odrekli, češ da gre za stvar majhnega pomena. Še laže bi obtoženega novinarja oprostilo sodišče.

Resnični krivec v tej zadevi je politika, ki je pred leti iz KZ zbrisala določilo, da novinarjev ni mogoče kaznovati, če so njihove objave uradnih tajnosti v javnem interesu. Zdaj obljublja, da bo to popravila. Bomo videli.

Tu je tudi precedens s sodnim svetom; politika (poslanci) je prvič po dolgem času kot en mož zavrnila predlog sodnega sveta, da se neka odvetnica potrdi za sodnico. Utemeljitev: pred časom je zastopala TEŠ. Po tej logiki bi bil odvetnik, ki zastopa morilca, nekakšen somorilec. Gre za temeljno nerazumevanje odvetniškega poklica, hkrati pa za politično strahovanje sodstva.

Na splošno se zdi, da se napetost med sodstvom in politiko veča, pač tudi zato, ker pravosodje diha za ovratnik nekdaj nedotakljivim veličinam v politiki in gospodarstvu. Politika se čuti ranljivo in se samozavestnega sodstva boji. Poglavje zase v tem kočljivem razmerju je SDS, ki skuša sodstvo neposredno ustrahovati, ga nenehno zmerja, zahteva odpravo trajnega sodniškega mandata, manevrira, da bi spravila v ustavno sodišče čim več svojih privržencev itd.

Bolj nepričakovan nasprotnik sodstva (beseda je prehuda) kot da postaja pravosodni minister Klemenčič. Sodstvo nestrpnemu ministru priznava, da so spremembe – npr. previdnejše podeljevanje trajnega mandata – potrebne. Klemenčič ni problematičen zaradi svojih osnovnih pogledov na spremembe, ampak zaradi tega, kako jih uvaja. Deluje na silo, hiti, postavlja sodnike in tožilce pred izvršena dejstva in s tem krepi odbranaško držo tega po naravi stvari težko premakljivega in za zunanje pritiske upravičeno občutljivega sistema. Njegovo škodljivo hlastnost potrjuje tudi opozorilo nevladnega Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, da je sprejemanje predpisov po nujnih postopkih nevarno (pravosodno ministrstvo je v tem pogledu v vladi neslavni rekorder), pri čemer je Klemenčič, ko je bil šef KPK, sam svaril pred tem. Najslabše bi bilo, če bi se zdaj ponovila njegova zgodba s KPK: najprej burja in uspehi, nato prezgodnji odstop in sesutje komisije.

Avtoriteto rednega sodstva načenja tudi ustavno sodišče (US). To se je jasno pokazalo pri Patrii, ko je dalo s čudaškim argumentom pravnomočno obsojenega Janšo izpustiti iz zapora in tako razvrednotilo vrhovno sodišče. Dogajata se dva nasprotna procesa: ustavno sodišče postaja vedno bolj politično pristransko, redno sodstvo pa se osamosvaja.

Če kdaj, bi prav zdaj potrebovali zaupanja vredne ustavne sodnike. V Sloveniji se postopoma dogajajo globoke spremembe na slabše. To je delo več vlad, tudi sedanje. Kričeč zgled za to so valovi privatizacije s kriminalno razprodajo državnega premoženja in razgrajevanje javnega sektorja. Cerar zdaj govori, da so nasprotniki razprodaje koristolovci, ki zganjajo ideologijo, svoje početje pa predstavlja kot tehnokratsko, neideološko, nevtralno – ergo dobro. To zase vedno trdijo tudi najtrši neoliberalci. In več kot očitno je, da so koristolovci predvsem zagovorniki razprodaje. Cerar jim pri tem pomaga – iz neoprostljive kratkovidnosti, ideološkosti, ki jo verbalno napada, ponižnosti do Bruslja, vsega po malem.

Vloga pravosodja v tem predelovanju družbe na prvi pogled ni velika. To v glavnem res velja za redno sodstvo, ki se je v krizi nekaj naučilo, opustilo prej značilno pasivnost in na primer s pregonom tajkunov vsaj deloma korigira ekscesno dogajanje. Večjih, sistemskih anomalij in praks ne more – zanje je spet odgovorna predvsem politika.

Drugače je z ustavnim sodiščem, odgovornim za varstvo ustave, po kateri je Slovenija suverena in socialna država. Toda socialnost in suverenost se kritično krčita, oboje tudi zaradi hlapčevske drže politike do Bruslja in Berlina. Ustavno sodišče bi moralo te procese po svojih močeh presekati, toda s svojo spolitiziranostjo in neoliberalno usmerjenostjo jih pospešuje. Tako varuh ustave sesuva ustavo. Nič čudnega, da ga je M. Dolar označil za zastopnika trojke v Sloveniji in podvomil, ali je še legitimno. Zato je vedno teže poslušati frazo: odločitev US bomo spoštovali.

Pritisk na redno sodstvo se bo nadaljeval. A pravosodje bo moralo z njim živeti in pokazati žilavost. Ustavnopravno je kar dobro zavarovano. Tudi pokazati ima kaj – sodni zaostanki se polagoma zmanjšujejo, nedotakljivih ni več, počasi nastaja nekaj preventivnega strahu. Za trdnejšo javno podporo pa bo moralo hitreje odpravljati svoje slabosti in ostro zavračati pritiske tudi s simbolično močnimi dejanji (z drastičnim kaznovanjem zmerjačev sodstva, z odpravo zdravniškega izmikanja zaporu …).

Življenje si bo olajšalo tudi s hitrejšim sojenjem. Predvsem pa ne sme dovoliti, da bi se v njem razpaslo politikantstvo, značilno za ustavno sodišče, ki kužno deluje tudi v tem pogledu. Brez zdravega sodstva ni zdrave države in samo zdravo sodstvo bo lahko sodilo tistim, ki trosijo lepe besede in zraven državo uničujejo. Zdaj se jasno kaže: razprodaja in strašljivo početje Jazbečeve in drugih bank sta dve plati ene in iste zgodbe o izdaji elementarnih interesov Slovenije. Kako bedne so naše »elite«. Zdaj je čas za resne ovadbe, samozavestne tožilce in sodnike, ki jim ni vseeno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Matevž Krivic, Spodnje Pirniče

    Čas za sojenje

    Pri Janku Lorenciju že zelo dolgo, vsaj trideset let, visoko cenim celo vrsto velikih kvalitet njegovega pisanja in razmišljanja - tega, da se moji kritiki njegovega zadnjega pisanja o ustavnem sodišču skuša izmakniti tako, da je eni od svojih misli, ki sem jo kritiziral, naknadno skušal odvzeti ost, pa gotovo ne morem ceniti. Če se v kolumni, kjer napadeš ustavno sodišče kot „politikantsko“ in „kužno delujoče“,... Več

  • Janko Lorenci, Mladina

    Čas za sojenje

    Gospod Krivic drobno goljufa še naprej. Na vse načine motovili in napeljuje na svoj mlin moje besede, da je fraze o spoštovanju odločitev ustavnega sodišča vedno teže poslušati. Hkrati sem zelo jasno zapisal, da je treba odločitve tega sodišča upoštevati, sicer bi zavladala kaos in brezvladje. Torej sem napravil dovolj jasno razliko med spoštovati in upoštevati, izvršiti itd. Več

  • Matevž Krivic, Spodnje Pirniče

    Čas za sojenje

    Mladina, št. 07 Več

  • Janko Lorenci, Mladina

    Čas za sojenje

    Dopisovanje z gospodom Krivicem postaja naporno. Gospod očitno misli: kdor ima zadnjo besedo, ima tudi prav. In piše naprej. In še naprej zanika, da mi je podtaknil, da jaz ne bi upošteval odločitev ustavnega sodišča (US). Pa mi je podtaknil. Tokrat še bolj poudarjeno govori tudi o potrebnem spoštovanju sodišč. Več

  • Matevž Krivic, Spodnje Pirniče

    Čas za sojenje

    Očitno si tudi Janko Lorenci, vsaj v tejle polemiki, ne more kaj, da takrat, ko mu zmanjka argumentov o resničnem predmetu polemike, ne bi še on uporabil že tisočkrat uporabljenega polemičnega trika: speljati pozornost bralcev kam drugam. Zadnjič sem natančno analiziral njegovo „drobno goljufijo“ (izmikanje priznanju lastnih, zapisanih besed), zdaj pa na mojo argumentirano zavrnitev njegovih trditev, da sem mu... Več

  • Janko Lorenci, Mladina

    Čas za sojenje

    Povod za to polemiko je kolumna,v kateri sem zapisal, da ustavnega sodišča ne spoštujem, da pa je treba njegove odločitve upoštevati, sicer bi zavladala kaos in brezvladje. To piše črno na belem. Krivic se je nato ostro spravil na to moje mnenje o US, me oštel, da se tako grdo, brez spoštovanja o njem ne sme pisati, zraven pa mi podtaknil, da jaz ne bi upošteval (bil za izvršev... Več