Borka  |  foto: Miha Fras

20. 2. 2015  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Dogodki

Šola veteranske vitalnosti

Orlando Julius, eden najpomembnejših popularizatorjev zahodnoafriškega afro soula in popa

Za dinamiko ni poskrbela le plesalka, temveč tudi še vedno izjemno energični Orlando Julius

Za dinamiko ni poskrbela le plesalka, temveč tudi še vedno izjemno energični Orlando Julius

Ibadan, tretje največje nigerijsko mesto, nekje sredi šestdesetih let. V zgodnjih jutranjih urah Fela Kuti, ki se je ravno vrnil iz Londona, v hotelu Independance pije sok in pozorno posluša nastop malce mlajšega, a že povsem uveljavljenega glasbenika. Njegov trik: bolj tradicionalne lokalne sloge, kot je highlife, je mešal z zvokom cvetočega povojnega kapitalizma, z ameriškim soulom in R & B-jem. Če je Fela Kuti oče afrobeata, je Orlando Julius njegov boter ali stric.

Juliusova glasbena pot je razvejana zgodba, ki traja že neverjetnih petinpetdeset let, njegovo ponovno (mednarodno) aktualnost pa so zakuhali kje drugje kot pri britanski založbi Strut. Ta je v preteklosti že večkrat izdala albume veteranov povratnikov in tako je bilo tudi tokrat. Juliusu so zrihtali enega najprepričljivejših bendov retro slogov, londonski Heliocentrics, s katerim je lani posnel album Jaiyede Afro in se odpravil na turnejo.

In prav s to skupino je nastopil v ljubljanskem Kinu Šiška v okviru »nefestivalskih« dejavnosti zavoda Druga godba. Poleg dedka afro soula in glasbenikov je bila na odru v skladu z zahodnoafriško pop tradicijo tudi neumorna plesalka, ki je celotnemu nastopu dodala še dodaten ščepec dinamike. A presenetljiva vitalnost je tičala drugje. Prav v dedku. Orlando Julius je demonstriral energičen multitasking, pazite, pri svojih sedemdeset plus letih. Njegov saksofon se je žmohtno drl, občasno je udaril na talking drum, pel, plesal, vsake toliko potipkal po klaviaturi, na koncu pa tudi pokazal njeno obvladanje. Z obveznimi vložki med komadi, ko je občinstvu navrgel kakšno o pozitivnosti in ljubezni, je Julius ne le držal, ampak narekoval tempo svojim mlajšim kolegom. Da ne bi zvenelo krivično, Heliocentricsi so se spet izkazali kot zavidljivo uigran in predvsem osupljivo točen bend, ki se povsem zaveda svoje vloge, se brez egotripa drži na vajetih, rahlo v ozadju, in doda (morda le kakšno premalo) nianso psihadelije, saj so sicer znani predvsem po svoji progresivni drži.

Med nastopom, ki je bil žanrsko precej razgiban, od bolj starošolskega afro soula do udarnega afrobeata in nagruvanega funka, se je spet potrdilo, da »Afrika« šestdesetih in sedemdesetih ni bila tako daleč od »Amerike«. Da je šlo za nenehno izposojanje z obeh strani. Ne, ni šlo za to, da so se afroameriški glasbeniki zavedeli svojih »korenin«, ampak so dejansko potovali v zahodno Afriko in poslušali lokalne junake. In seveda obratno, nigerijski glasbeniki so poslušali ameriške plošče, v ZDA potovali študirat ali nastopat.

Orlando Julius je na stara leta dobil priložnost, da (mlajšemu evropskemu) občinstvu predstavi košček svojega opusa, precej spregledanega poglavja nigerijske popularne kulture. Da nas spomni, da je nesporni inovator afro soula, ki je imel ključne posledice pri razvoju kasnejših slogov. In da glasbene scene in žanri niso rigidno ločeni, ampak se ves čas mešajo. To priložnost je tudi popolnoma izkoristil.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.