Grega Repovž

Grega Repovž

20. 3. 2015  |  Mladina 12  |  Uvodnik

Dogme in čevapčiči

Na tem mestu bi bilo najbolj logično napisati, kako neumna, poceni in populistična je postala razprava o prejetih avtorskih honorarjih predsednika vlade. Mediji zdaj preštevajo evre, ki jih je prejel kot svetovalec, pa kot zunanji pravnik državnega zbora.

Miro Cerar je bil med najbolj iskanimi pravniki v tej državi. Tega danes nihče noče povedati. Če je Miro Cerar napisal mnenje, je imelo težo. In z vso pravico je ta mnenja zaračunaval po visoki ceni – zakaj to ne bi bilo dovoljeno profesorju na fakulteti, je pa vsakemu mesarju, ki je znan po svojih čevapčičih (pač, to šteje tudi pri slovenskih mesarjih). Miro Cerar ni zaračunaval fakulteti dodatnih ur svojega dela, ampak je svetoval na trgu – na tem trgu, ki ga seveda prav ti mediji tako kujejo v nebesa.

In vendar je treba biti tu neizprosen do Cerarja, se zlekniti v naslanjač in gledati, kako se cvre na tem ognju. To je ta svet poenostavitev, ki mu pripada tudi sam, ta v resnici malodane gostilniški enostavni črno-beli svet. To je ta njegov svet, kjer za tistimi, ki nasprotujejo neumni in slabo pripravljeni, nepremišljeni razprodaji premoženja tujim lastnikom, po njegovih besedam stojijo »interesi«. Kjer potrebuješ samo novega človeka, pa bo vse drugače. Kjer za ministre izbiraš ljudi, ki ponujajo enostavne rešitve, ljudi, ki vse vedo in jim je vse jasno. Kjer si za človekove pravice, če je to oportuno ali nujno. Ves populizem, ki ga je sejal, je Cerar skozi afero honorarji dobil serviran na pladnju. In nauk je en sam: da, res je, če malo veš, so tudi rešitve preproste, hitro je vse rešljivo in jasno. A to nikakor ne pomeni, da so te rešitve prave. In predvsem se je nevednosti bolje zavedati. Če je vse, kar imaš, dogmatično prepričanje, je to premalo. Ker se to vedno obrne proti tebi, potem pa se rado zgodi, da začneš verjeti v zarote. In če nečesa ne poznaš, se ne zanašaš na dogme, ampak si omisliš dobre svetovalce. Ne prijateljev, ampak svetovalce. Tako kot so si nekateri omislili za pravno svetovanje Mira Cerarja. Ker je bil na tem področju eden najboljših.

Seveda pa to naslajanje nad nesrečo, nad zavistjo, ki jo nad Cerarja pošiljajo mediji, nima nobene družbene koristi. Razkriva, kam pelje dogmatizem, v katerega se je ujel Cerar – namesto da bi prepoznal, da je prav to temeljni problem slovenske politike, je nad dogme šel z drugimi dogmami. Dovolj za prihod na oblast, za družbeno korist in dobro pa ne – zaradi tega namreč družba in družbene razprave niso nič manj dogmatske ali pa bolj demokratične. Ne samo to: če vladaš na podlagi dogem, je sledenje dogmi tudi merilo uspešnosti in vatel, s katerim meriš okolico. Ne ocenjuješ več realnih učinkov, ampak zgolj skladnost z dogmo. In prav to počne Cerar.

Pri čemer stvari postajajo seveda vedno bolj nore in paranoične – kot se zgodi vedno znova, kadar politiki verjamejo v dogme. Kar se je pokazalo ob »neverjetnem razkritju«, da je obrambni minister Janko Veber vojaški obveščevalni službi naročil, naj preveri pozitivne in negativne plati privatizacije Telekoma. To je namreč prva, ampak res prva poteza vlade, ki izkazuje razumevanje, za kaj pri telekomunikacijah gre. Ne vemo in celo resno dvomimo, ali je vojaška obveščevalna služba usposobljena narediti resno analizo, a to je doslej edina poteza vlade, ki izkazuje zavedanje dimenzije prodaje tako relevantnih družb, kot je nacionalni telekomunikacijski operater, ki ga brez razmisleka prodaja Cerarjeva vlada državnemu telekomu najmočnejše države na celini. Vendar ne – predsednik vlade se je šel o tem kot o zlorabi pooblastil pogovarjat z obrambnim ministrom, od njega zahteval posebno poročilo in javnosti poslal sporočilo. Namesto da bi ga vprašal, minister, kaj pomeni za nacionalno varnost, da ne bomo imeli več nadzora nad nacionalnim operaterjem in bo imela nadzor nad tem neka druga država, kaj ste ugotovili. To bi bilo najbolj logično. Kot bi bilo logično, da bi vlada na primer Institutu Jožefa Stefana naročila analizo prihodnjega razvoja širokopasovnih omrežij in pomena tega razvoja za nacionalno ekonomijo v naslednjih tridesetih letih. Morda bi prišla do vedenja, ki bi preseglo teorije zarot o interesih nasprotnikov privatizacije. Vendar – s tem bi se podvomilo o pomembni privatizacijski dogmi. To pa ne, to bi bilo krivoverstvo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.