Janko Lorenci

Janko Lorenci

20. 3. 2015  |  Mladina 12  |  Kolumna

Kanibalizem

SMC pomaga uničevati srednji razred

Po vladi se je zaradi njenih zaslužkarskih članov tako usulo tudi zato, ker je njen prvi mož, prav tako zaslužkar, v predvolilni kampanji zganjal preobilje moralnosti in etičnosti. In si tako nastavil past: visoka moralnost ne dopušča grehov, spodrsljajev in odtenkov, politični nagovor pa je manj purističen. Če je Cerar še mutil z davki, bo zanj hudo.

Tako jih premier in stranka še zdaj dobivata po glavi. Osnovni obrisi SMC pa so se za silo že izluščili iz predvolilne megle. Stranka se razglaša za moderni center. V čem se kaže modernost, ni dobro videti. In v čem sredinskost – v tem, da je med desno SDS in levima SD in ZL? Pri čemer je SDS ekstremna desna stranka, SD utrujeni socialdemokrati, ZL pa do kapitalizma kritična alternativa. Bo Cerar združil nekaj ekstremizma in nekaj antikapitalizma?

SMC se gre v bistvu to, čemur običajno pravijo socialni liberalizem; združevala naj bi torej liberalnost in socialnost, njena sredinskost naj bi bila v tem. Poglejmo, kako v Guardianu sodobne (britanske) liberalce opiše David Goodhart. So univerzalisti in individualisti, ki ne dajo veliko na skupinsko pripadnost, tudi nacionalno ne. Bolj malo mar jim je za skupno dobro. Privrženi so avtonomiji in samouresničevanju, idealistično povzdigujejo pomen izbire in svobode. Pri tem pa je, pravi Goodhart, sodobni liberalizem tretjino prebivalstva prepustil revščini, še več ljudi pa negotovosti razdrobljene, dezorientirane družbe.

Za naše smcjevce bi lahko našli precej podobnosti z opisanim – so individualci, dajo malo na skupno dobro in na skupinsko pripadnost, tudi nacionalno, imajo polna usta svoboščin, niso nikakršen družbeni orientir in puščajo dobršen del prebivalstva na cedilu. Ali drugače povedano: SMC se ni doslej v ničemer dvignila nad standarde etablirane slovenske politike. Res je podobno kot vsa slovenska levica kulturno bolj ali manj liberalna, permisivna, socialno-ekonomsko pa je podobna razdiralni SDS in salonski levici. To pomeni, da nadaljuje postopno neoliberalizacijo Slovenije, pri čemer ji prav pridejo takšni pritiski od zunaj. SD je očitno zmatrana in brez zamisli, SDS ekstremna in trdo neoliberalna, SMC pa skuša blefirati s kombinacijo domnevne vitalnosti ekonomskega liberalizma in blažilnih učinkov socialnosti. In nič ne kaže, da bo opravila vsaj čistilno funkcijo, kot je napovedoval predvolilni Cerar.

Na splošno se ji ne piše dobro. Ogroža jo več stvari. Najprej notranje slabosti, deloma razumljive zaradi rosne mladosti, a verjetno neozdravljive zaradi šibke notranje demokratičnosti in enoumnosti (glej strankin kongres) ter medlega voditelja. Taka stranka se ne more »narediti«. Da je doseg moraliziranja majhen, je jasno tudi že Cerarju. Potem je tu klasična servilnost slovenske politike do Bruslja, Nemčije, Amerike ... Brez osamosvojitve v glavi nobena stranka ne more biti res dobra za to državo. Zelo pomembna je ne-tič-ne-miš narava SMC. Taka stranka nujno ravna po inercijah, te pa so slabe. Na volitvah je zaradi nevarnosti Janševe zmage in lastne neznanosti, napačno razumljene kot skrivanje adutov, slavila, zdaj se razkriva kot klasična etabliranka. To odvrača ali spravlja v negotovost ves bazen levega in selečega se volivstva, ki jo je spravil na vrh. Stranka si bo torej težko pridobila trdno volilno telo. Za sabo nima ne prepričanih levičarjev tega ali onega socialnega statusa, ne delavskega razreda, ne prekarcev. Poleg tega dobiva – kot vsa salonska levica – resnega tekmeca v Združeni levici. Z zategovanjem pasu, razprodajanjem državnega premoženja, poslušnostjo navzven ... pa sama pospešuje rast konkurentke.

Podobno je s srednjim razredom, njenim največjim podpornikom in slojem, iz katerega zvečine izhaja. Iz istih razlogov, kot raste ZL, se srednji razred notranje vedno bolj deli. Višji sloj se identificira s kapitalom in močjo, nižji se čuti ogroženega in po malem kopni. To pomeni, da si SMC z neo usmerjenostjo sama spodkopava tla pod nogami. Gre za svojevrsten kanibalizem: ko se predstavniki tega sloja povzpnejo na pozicije moči, vladajo tako, da ogrožajo obstoj lastne matice. Kakorkoli, za nazaj se potrjuje, da se kapitalizem razvija tako, da je bilo zmanjšanje moči delavskega razreda uvod v usihanje srednjega razreda.

SMC, datumsko še vsa sveža, je skratka del starega političnega toka, v glavnih potezah podobnega povsod po Evropi. So pa tudi razlike. Vitalne države del svojih težav izvažajo (Nemčija npr. na jug EU), a zažirajo tudi lastna prebivalstva. Toda njihove politike v grobem še vedno pazijo na nacionalne interese, vsekakor bistveno bolj kot naša, ki se povsem po nepotrebnem odreka že tako okrnjeni ekonomski, politični in psihološki suverenosti. V slovenski politiki ni tiste tihe samoumevnosti povezujočih skupnih interesov, ki jih gre zagrizeno braniti; namesto nje vladata sebični individualizem in pripadnost ozkim skupinam, ki se med seboj bojujejo. To stanje prehaja v vsa nadstropja naše družbe. Rekli bi mu lahko pomanjkanje patriotizma, ki si zasluži to ime le, če imajo politika in druge elite vsaj v krizah pred očmi tudi skupno domovino in državo.

Patriot ne more biti, kdor trajno škodi lastni skupnosti. In če SMC posnema stare politične vzorce, je nepatriotska. Ker noče vedeti, da je osnovno lepilo moderne nacije socialna in kolikor toliko higienska država, tista, ki dela za večino.

Taka SMC si ne more zagotoviti trdne trajne podpore. Desnica se lahko zanese na trdno zasidrano, morda naraščajočo konservativnost, levica in »sredina«, ki sta izdali socialnost, se ne moreta na nič. Če bosta ostali taki, nimata prihodnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.