Oblastniški cinizem

Leviatan v biznisu je še vedno ekonomska skrivnost, državni kapitalizem 21. stoletja pa strašljiva politična anatema

Vlada je nedavno predstavila tri dolgo pričakovane strateške dokumente o upravljanju državnih kapitalskih naložb. Predstavitev je sovpadala s propadom vladnega predloga petih nadzornikov SDH. Za nameček je nedavno Gospodarska zbornica gostila posvet o privatizaciji, kjer so osrednji akterji sijajno demonstrirali nerazumevanje korporativnega upravljanja. Zgodba ne more biti bolj povedna. Imamo prazne in zmedene strategije, povsem zgrešeno politiko kadrovanja in večne manipulacije s podatki in interpretacijami. Leviatan v biznisu je še vedno ekonomska skrivnost, državni kapitalizem 21. stoletja pa strašljiva politična anatema.

Začnimo s pohvalami. Dobro je, da je tretja sestava ministrstva za finance po domala treh letih ponudila nekakšne strateške dokumente, na 224 straneh je dokazala, da gre za obvladljivo nalogo. Dobro je tudi, da smo dobili koncentrirano podobo naše sposobnosti strateškega menedžmenta, da vidimo, kje smo, kaj zmoremo in kdo je kdo v tej Kekčevi deželi. Velika kvantiteta, skromna kvaliteta, to je dialektika političnega obvladovanja ekonomskih razmer v naši državi.

Seveda, pomembna je dediščina. Tu je Šušteršičev dovršeno površen zastavek celotne reforme, ki SDH, DUTB … spreminja v revolucionarne centre moči in privatizacije. Čufar je odgovoren za slab zakon in ustanovitev SDH, vlada Alenke Bratušek in parlament sta prispevala abotni privatizacijski spisek in bančno zakonodajo. Mramor je za zdaj vse skupaj pokril, Cerarjevi niso spremenili zakona, privatizacijskega spiska tudi ne, podpirajo neverjetne bančne rabote Banke Slovenije. Ponudili so strategijo, sila nerodno se lotevajo SDH in DUTB. Oblast je v teh letih vseskozi demonstrirala zlorabo prava, širše ekonomsko neznanje in neverjeten oblastniški cinizem. V Sloveniji discipliniranje postaja osrednje ekonomsko orodje, politična manipulacija pa način legitimiranja odločitev.

Osrednja strategija upravljanja kapitalskih naložb je dober primer teh zablod. Bilo bi lepo, če bi uradniki in ministri razumeli, kaj je to strategija in kako se z njo menedžirajo institucije, razvoj, posli. Strategija je vedno fokusirano, koherentno, dolgoročno usmerjanje družbe, temelji na jasni analizi stanja, postavlja cilje in vizijo, gradi na matriki merljivih strateških aktivnosti. Malo ali nič tega ne bomo našli v tej strategiji.

Pred seboj imamo gostobesedno besedilo, 158 strani, absolutno preobsežno, mešanico napotkov OECD, nizanja kriterijev in portfelja sektorskih kapitalskih naložb države, celo posameznih družb. Ključna je povsem nejasna razmejitev med strukturo naložb in upravljavskih upravičenj države in SDH. Ta namreč ne pokriva sektorja države, ima delujočih 107 družb, 23 v stečaju. Zadrega je dvojna. Če želimo razvrščati kapitalske naložbe države, SDH nima dovolj pristojnosti, če pa gre zgolj za SDH, zakaj potem govorimo o državi kot celoti? Od tod dalje nastaja zmešnjava s podatki glede premoženja in kapitala, tudi nujnega zajemanja tokov. Klasičen kazalec donosnosti kapitala (ROE) je za sektor države zloglasnih 1,7 odstotka, za SDH pa zglednih 8,6 odstotka, toda običajno mislimo na SDH in govorimo o (ne)donosnosti naložb države. Brez natančne analize stanja, ki je ni, ne vemo, kako povezati portfelj naložb države in potencialnega upravljavca. Dvojna sektorska matrika podatkov zato nima pravega smisla. Kaj so tukaj počeli Mramor kot ugledni profesor in Dragonja kot direktor, tudi kak akademski recenzent in odgovorni uradniki, ne vem, toda napak in pregreh je preprosto preveč. Poglejmo nekatere.

Osrednjega odgovora glede trojne strukture državnih naložb, kaj prodati, kaj upravljati, kako spremeniti KAD (demografski sklad) in zavezati SOD, nimamo. Očitno je osrednji cilj države kot lastnice, da to ne želi biti, zato to ni strategija upravljanja, temveč privatizacije. Če postavijo v ospredje trajnostni razvoj, potem ne more biti osrednji cilj povečanje vrednosti naložb. Trajnostni in finančni cilji niso združljivi, po definiciji. Donosnost česa in koga kot nosilca sprememb zadeva želeni devetodstotni donos na knjižno vrednost kapitala do leta 2018, ne vemo, kdo bo za to odgovoren, s kakšnimi politikami naj to dosežemo. Potem pa izvemo, da je SDH javna delniška družba, nadrejena družbi PS ZA AVTO, d. o. o., s katero tvori bojda Skupino SDH, če verjamete ali ne. Hkrati pa ne vemo, kaj je s holdinško strukturo SDH, pa s politiko prodaje, kjer so na dveh straneh, seveda iz zakona, prepisali prodajne postopke in podobno. Bog se usmili!

S tega vidika razmisleki, kaj morda delati z državnim lastništvom v treh ducatih podjetij glede na sektorske politike, ki jih ni, kako vse drugo tiho privatizirati, ker je vse tako ali tako brez veze, zraven pa malce sanjati o donosih, pokrivanju finančnih lukenj, poplačilu dolgov in podobno, zvenijo kot slaba šala. Toda ta semenj ničevosti išče legitimnost v javni razpravi in bo dobil legalno potrditev v parlamentu, kot vedno. Mnogi so vzhičeni nad OECD, toda podobne šlamastike so tudi drugod. Edino Britanci imajo svoj National Asset Register na 1200 straneh, ZDA v poročanju OECD glede SOE delujejo selektivno, povsod radi mešajo državno, regionalno in lokalno lastnino. Zato tudi govorimo o privatizaciji, če Aerodrom ali Telekom kupi nemška država, če britanski Royal Mail dobijo tuji državni skladi in podobno.

Državni kapitalizem politično in ideološko še vedno ogroža tržnega, čeprav ga je ekonomsko pravkar rešil. Za EU, ECB in MDS je privatizacija ključna tema. Ko država nima lastnine, lahko regulacijo in vodenje prevzamejo njihove tehnostrukture, kar sta tudi namen in cilj te operacije. Slovenija je za njih izziv, kajti tu velik delež državne lastnine sovpada z majhno neenakostjo dohodka in premoženja državljanov. To pa za sodobnega Leviatana ni konkurenčna prednost, temveč nevarna politična ovira.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.