Grossmarkthalle

Kako naj ECB reši problem, če je del njega?

Sredi tega meseca, 18. marca 2015, so na prostoru nekdanje Grossmarkthalle v Frankfurtu odprli veličastno novo palačo Evropske centralne banke. Priložnost za refleksijo o evru, središčnem temelju evropskega povezovanja in hkrati njegovi največji grožnji. Očitno evro sijajno pojasnjuje usodno razliko med ekonomiko in politiko evropskega združevanja. Zanesen govor Draghija v preddverju spremlja aretacija 350 demonstrantov na ulicah okoli ECB. Nova stavba združuje staro in novo, poudarja staro »neodvisnost« in novo »transparentnost« ECB. Toda evroobmočje ni politična unija, evro nima prave identitete, ECB ni polnokrvna centralna banka. Hkrati pa politično vse bolj pooseblja ekonomski diktat in demokratični primanjkljaj EU. Tako v Frankfurtu, prek Banke Slovenije pa tudi v Ljubljani. In to je problem.

Ostanimo za začetek pri umetnosti in arhitekturi. Soočanje umetnosti in denarja je vedno provokativno in povedno. Umetnost velja kot družbeni presežek, nekaj substancialnega in transcendentalnega, podobno vlogo ima denar kot vrednota, vez socialnega zaupanja in politične suverenosti. Njegova temeljna vloga ni lajšanje menjave in plačevanja, temveč zadolževanje, dolg je arhefakt denarne zgodovine. V sedanji krizi evra tiči prav ta podoba. In če smo že pri podobah, evro je tako ekonomski kot umetniški torzo. Na papirnem denarju ne boste našli uglednih Evropejcev, temveč abstraktni arhitekturni konstruktivizem. Denar umetniško izraža svojo političnoekonomsko praznino. In za nameček je drobiž, kovani denar, vendarle namenjen nacionalnim podobam in identitetam. Umetnost je torej drobiž, prazna abstrakcija pa vrednost. Takšen denar ne more preživeti, četudi v novi palači.

Banke arhitekturno vedno delujejo mogočno, podobne so cerkvam, utrjujejo vero v denar, vzdržujejo mitologijo finančnega kapitala. Štirinajstletna zgodovina nastanka palače ECB je za zdaj razvojna pot evra, toda zagotovo bo stavba živela dlje od skupnega denarnega projekta. Pompozne mere, 185 m v višino, 250 v dolžino, 120.000 kvadratnih metrov, s parkom s 700 drevesi, sijajna arhitektura dunajskega biroja s pomenljivim nazivom COOP HIMMELB(L)AU, podobno, kot je povedna zgodovina prostora veletržnice, ki je v Hitlerjevi Nemčiji služila kot frankfurtski center za deportacijo Judov in drugih v nemška koncentracijska taborišča. Bolj simbolnih temeljev si bankirska druščina ni mogla izbrati in njihov pomen narašča sorazmerno z veljavo evra in delovanjem ECB.

Institucionalna vloga ECB se je v teh petnajstih letih spreminjala. Na začetku, vse tja do leta 2007, je svoje delovanje posvečala predvsem cenovni stabilnosti, od leta 2008 so v ospredju problem likvidnosti, insolventnost bank in obvladovanje dolžniške krize. Prvih deset let ji je uspelo stabilizirati cene okoli ciljne inflacije in utrditi evro kot globalno valuto. Toda precej slabše se je vsa ta leta odrezala pri transparentnosti svojega delovanja. V slovitem tretjem ženevskem poročilu (ICBM, CEPR) so že leta 2001 izpostavili pomembnost, kako naj centralne banke komunicirajo. Monetarna politika stavi na tržna pričakovanja, zahteva različne transmisijske mehanizme, njena učinkovitost je obakrat sorazmerna z demokratično odgovornostjo. Ta zahteva dvoje, neodvisnost in legitimnost. Zadnje zahteva razkritja, na temelju česa potekajo odločitve, kdo in kako se odloča, kje in kdaj pri tem prihaja do razhajanj. Toda odprtost delovanja med centralnimi bankirji ni v čislih. Raje delujejo kot finančna sekta, misterioznost delovanja jim pomeni merilo učinkovitosti monetarne politike.

Ko je Sarkozy leta 2008 zahteval večjo odgovornost centralnih bankirjev in je Larosierjevo poročilo o prihodnji finančni arhitekturi še obetalo, da se bo kaj spremenilo na ravni G-20, so v ospredje postavljali problem neodvisnosti ECB. Centralne banke so danes neodvisne bolj kot kdaj prej. Toda od koga? Neodvisnost merimo glede na politične pritiske, zato so mandati bankirjev daljši, odločitve ločene od vladnih, igranje vloge zadnjega posojilodajalca državi je bolj omejeno. Centralne banke so se odmaknile od političnih odločitev držav in se tesneje povezale s finančnimi trgi in ekonomski interesi kapitala. Avtoritativno vodijo monetarno politiko in selektivno sodelujejo z drugimi. In to je trojni problem ECB. Prvič, ker ima formalno omejen nabor ukrepov, ker ni prave koordinacije ekonomskih politik na državni ravni in zato deluje tudi brez prave politične odgovornosti. Sarkozy je imel prav, toda vplivni Nemci so zmagali. Razkritja glasovanja in vsebin bi omogočil vpliv politike na delovanje ECB, omajalo bi se zaupanje v EU. Toda ploščo je treba obrniti. Draghi je letos to logiko vsaj delno obrnil.

Ni ekonomske, denarne in bančne unije brez politične, krepiti je treba poti, ki omogočajo »resnično evropsko demokratično legitimnost«, je povedal na otvoritveni slovesnosti. Del tega je večja transparentnost odločanja ECB. Od januarja 2015 vemo več od kratkih javnih sporočil in periodičnih objav v zborniku Monthly Bulletin. Toda še vedno ne vemo, kako poteka diskusija, kdo je kaj odločal, koliko pri tem tehtata Nemčija ali Francija, kaj in v imenu koga govori Jazbec … Draghi nenadoma govori o moči institucij, o ekonomiki in politiki povezovanja, učinkovitosti in pravičnosti. Ko se sprašuje, kdo v tej krizi pridobiva, kdo izgublja, odgovora ni. Kako naj reši problem, če je ECB del njega.

ECB je dobila impresivno novo domovanje, toda podobe stanovalcev so stare. ECB je za zdaj skrbela za trdno in zanesljivo valuto, toda to je premalo za ekonomski preboj EU in njeno politično preživetje. Za zdaj se v Frankfurtu igrajo z Grčijo, v Sloveniji z državljani. Skrivalnice so v teh razmerah politično neokusne, ekonomsko pogubne, bolj koristijo kapitalu kot državljanom. Solidarnost je bistvo EU, pravi Draghi. Toda za koga?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.