Konec miru

dr. Bogomir Kovač

8. 5. 2015  |  Mladina 19  |  Ekonomija

Praznovanje sedemdesete obletnice zmage nad nacizmom postaja skoncentrirana zgodovinska učna ura. Na eni strani oživljanje vojnega revizionizma in relativizacija nacifašizma, na drugi obrat k hladni vojni, s cinično strateško vlogo ZDA in agresivno Putinovo Rusijo. Povojnega obdobja socialnega, političnega in vojaškega miru v sedanji EU je konec. EU se ekonomsko sesuva v Grčiji, politično se lomi od Balkana do Ukrajine. Moskovska vojaška parada, z vsemi političnimi protislovji, zgolj kaže, kako in kam se leta 2015 pogrezata evropska demokracija in blaginja.

Varnostno vprašanje, razmerje vojne in miru, postaja osrednje politično-ekonomsko vprašanje preživetja in razvoja EU. In to je zastrašujoče spoznanje. Navidezno je zmaga nad nacifašizmom v obdobju 1941–1945 združila kapitalizem in komunizem. Toda že dva mirovna sporazuma, 8. in 9. maja 1945, v Reimsu in Berlinu, razkrivata, kako krhko je bilo jaltsko zavezništvo, brez skupne vizije povojne ureditve sveta. Na Zahodu so imeli sprva fašizem in nacizem dolgo za branik pred komunizmom in socializmom, podobno kot papež Pij XI. v svoji okrožnici Divini Redemptoris (1937). Nemci pa so prelomne vojaške poraze doživeli na Vzhodu, nacifašizem so zlomili komunisti, ne zahodni zavezniki. Cena je bila strahotna, v okviru nacionalno pisane Rdeče armade je padlo 27 milijonov ljudi.

Seveda si lahko zamislimo tudi scenarij »tisočletnega rajha«, če bi Hitler leta 1941 osvojil Moskvo, porazil Ruse in začel uresničevati svojo vizijo povojne ureditve. Ta vključuje združeno Evropo na Zahodu, kajpada z nemško marko kot skupno valuto. Tudi Mussolini je prihodnost Italije videl v združeni Evropi, fašizem bi bil temelj njene nove povezanosti. Razlika je bila zgolj v tem, da je Hitlerjev režim evropsko ureditev podrejal partijski državi, Mussolini pa s Schmittovom preigrava »totalno državo«. Za Hitlerja je združena Evropa sredstvo globalne dominacije Nemčije, za Italijo bolj obnova rimskega cesarstva 20. stoletja. Nemški ključ je unitarni, izključujoči rasizem, Italijani stavijo na nacionalistično raznolikost fašizma. Toda funkcionalnost fašistične »lepe države« fašizma (Meyer), »normalnost« upogljivosti totalitarizmu (Arendt), uspešnost in privlačnost nemškega Behemota (Neumann) so danes aktualnejši, kot se zdi.

Ključna je ekonomika holokavsta na Vzhodu. Tu v nacistični viziji vlada razdružena Evropa. Srednja Evropa je nemška, Balkana ni več, Slovenija je izbrisana. Rosenberg, minister za vzhodne okupirane dežele, jo gradi na ideji politične kolaboracije in grobe ekonomske eksploataciji, načrtuje poselitev, dekolektivizacijo in reprivatizacijo, novo industrializacijo. Ključna je ideja rasne deportacije, od 30 do 45 milijonov ljudi, od Baltika, Poljske in Belorusije do Ukrajine, Zakavkazja in Rusije bi odšlo v Sibirijo, pustili bi kolaborante, naselili zahodnjake, iz Skandinavije, Beneluksa … Nemška vojaška elita bi bila nosilka poduralske polderizacije, kot zunanji branik pred naleti manjvrednih azijskih ljudstev. Krim je nova nemška riviera, Rusija postaja nemška Indija. Hitler je bil fasciniran z britanskim kolonializmom v Indiji, vlogo Belgije v Kongu, ameriškim genocidom nad Indijanci. Novi nemški imperializem je zgolj brutalna kopija starega zahodnega kolonializma.

To nas vodi do spoznanja, da holokavst ni nemški izum, da je genocid del skrbno prikrite evropske liberalne zgodovine akumulacije kapitala. Popper je v svoji Odprti družbi nekoč pikro zapisal, da evropska politična zgodovina ni nič drugega kot sosledje mednarodnega kriminala in množičnih pobojev. Britanci so v opevani viktorijanski Indiji pogubili okoli 29 milijonov Indijcev (Davis), Američani so po drugi svetovni vojni odgovorni za smrt 30 milijonov ljudi (Curtis, Lucas). Tudi v sovjetskih gulagih in drugih taboriščih je umrlo več kot tri milijone ljudi, v armenskem genocidu 1,5 milijona, v Jasenovcu 750.000 ... Nemška posebnost sta bili predvsem učinkovitosti in doslednost pri proizvodnji smrti, pa tudi povojna katarza zaradi grozot holokavsta. Zahod je s holokavstom prvič doživel genocid doma, kot vedno s krščanskim pedigrejem. Toda Britanci in Američani ostajajo za okopi imperialne slave, brez kesanja. Pregrehe ZDA z vojnami, poboji, lažmi in hipokrizijo, tudi zadnja leta, daleč presegajo ruske grehe v Zakavkazju in Ukrajini.

Nedvomno stopamo v novo hladno vojno, ki jo vodijo ZDA. Klasični liberalizem ni preživel travm prve svetovne vojne, neoliberalizem se lomi na revizionizmu druge. Totalitarizem svobodnega trga je povzročil kaos, razpad povojne ureditve, ZDA in Rusija nikoli niso bile bližje vojni. Zahod je na novem pohodu proti Vzhodu, Rusi so spet v večni konfrontaciji z Zahodom. Protifašistični politični konsenz je pokopan. Ameriški politični spopad z Rusijo je marginaliziral EU, obetavna os Pariz–Berlin–Moskva je razbita. Ne gre za demokracijo in trg, temveč za strateške interese. ZDA zapirajo prostor proti Aziji, Ukrajina in Črno morje so vrata, zlomiti želijo Rusijo, da bi ustavili Kitajsko. Zato je dovoljeno vse, historični revizionizem nacizma, militarizacija vzhodnih meja EU in Zakavkazja, pučistični prevrati … Avtokratska Putinova Rusija, njene nove imperialne težnje so tu kot naročene, rusofobija pa tudi.

Moskovska paradna ikonografija združuje vse te silnice. Parada vojaške moči za politično nemoč, ekonomska cepitev namesto povezovanja. Za Ruse je del zmagovite zgodovine, vir ponosa kot velesile, za navezo ZDA-EU zgolj poveličevanje kulta Putina, nove ruske politike. Toda oboje je podoba oblasti. In če kaj, potrebujemo Foucaultov nasvet. Oblast rojeva odpor, ki vodi v upor. Misliti, pomeni delovati. To pa je največ, kar nam lahko ponudi obletnica največje vojne morije v človeški zgodovini.