Janko Lorenci

Janko Lorenci

24. 7. 2015  |  Mladina 30  |  Kolumna

Der Riese

Se je Nemčija pretvarjala?

Fotografije in karikature Frau Merkel, ki jih objavljajo po Evropi, postajajo grše in grše. Nemčija zbuja vedno več jeze in strahov.

Nemško preobražanje je po malem del svetovne zgodbe. Globalizacija in neoliberalizacija še napredujeta, spreminjata družbe in razporeditev svetovne moči. Amerika relativno gospodarsko nazaduje, a ostaja vojaška sila brez tekmeca. To premoč demonstrativno uporablja, da ohranja vpliv. Žrtev tega so celotne regije. Evropa z Nemčijo na čelu ji pri tem v svojo škodo pomaga.

Globalizacija omogoča, da se vsaka večja kriza lahko razširi po vsem svetu. Krize se množijo, saj neoliberalizacija spodbuja življenje na puf in napihovanje balonov, ki od časa do časa nujno počijo. Hkrati politika izgublja dominantno vlogo, prevzema jo kapital. Ta se internacionalizira in uhaja nacionalnemu nadzoru. Krize tako še bolj pritiskajo (kapital hoče dobiček in hazardira), družbe postajajo vedno manj demokratične, neusmiljene in konfliktne, svet pa nestabilen, kar kaotičen.

Evropa ni več idiličen, razumen otok v tem surovem okolju. Globalno je politični pritlikavec, gospodarsko bolj ali manj stagnira, socialno nazaduje. Hud problem postaja tudi njen nekdanji ponos – EU. Pospešuje neoliberalizacijo in nemško ekspanzijo, je bolj tehnokratska kot demokratična tvorba, članice so vedno manj enakopravne, razlike v razvitosti se večajo. Sama slaba znamenja.

Kar je Amerika na globalni sceni, je Nemčija na evropski – le da za zdaj igra predvsem na karto ekonomske moči. Ta od preloma tisočletja glede na druge članice naglo raste; država je zgodaj izvedla neoliberalne reforme (hartz), tako še povečala izvozne presežke in hkrati postajala vedno večja upnica. V krizi – v njej postanejo upniki nesorazmerno močni, dolžniki pa nemočno odvisni – je pokazala obraz polhegemona. Ob pomoči trojke je uveljavila politiko zategovanja pasu, koristil ji je tudi evro.

Zdaj že nekaj časa doživlja po svoje logičen proces – notranjemu zaostrovanju (kleščenju socialne države itd.) sledi zunanje, napenjanje mišic. Dokler bodo v Uniji prevladovali konservativci in lažni socialdemokrati, se ne more brez resnih pretresov spremeniti nič – austerity ostaja, nemška moč bo naraščala, EU se bo spreminjala na slabše. Strupena kombinacija neoliberalizma, nacionalizmov in prevlade kapitala najeda posamične države in Unijo. Nemčija je v vsem tem gibanju prva po moči in vplivu, vendar v teh družbenih trendih ni unikum. Zato je zganjanje hrupa samo proti njej deloma dvolično. To velja tudi za njeno kolonialno ravnanje z Grčijo; mnoge države vidijo v njem dobrodošel alibi za enaka lastna stališča.

Vendar drži, da Nemčija vedno bolj odkrito kaže voljo po dominaciji in prenapenja lok. V grški krizi je oholo privijala ne samo Sirizo, ampak tudi Pariz, Rim, London ... Ta čas je Berlin v bistvu edina res suverena prestolnica v EU, ta pa je že razklana na vsaj tri različno pomembne skupine (mi smo v zadnji). Če to povežemo s starimi protinemškimi strahovi in popolno neobčutljivostjo merklovske Nemčije za moralni dolg iz časa po drugi vojni, je pravzaprav čudno, da je odpor proti tevtonski politiki tako šibek. Vendar se krepi.

Proti ideološkemu temelju merklovščine – neoliberalizmu – se za zdaj ne more obrniti, ker je z njim okužena vsa evropolitika, z levico vred. Obrne pa se lahko proti nemški ekspanziji in vsiljevanju zategovanja pasu. Kandidatke za učinkovito protinemško zavezništvo so predvsem Francija, Španija in Italija, ki počasi doumevajo vse nevarnosti nemške hegemonije. Če bo ostala pasivna, bo tudi ta južna liga EU postala lutka evrosevera pod nemško taktirko, Anglija pa se bo vrnila v sijajno osamljenost.

Druga možnost za drsenje v nemško Evropo je ponovitev Sirize na drugih kritičnih točkah. Če bi alternativa zmagala v kaki močni članici, na primer v Španiji, bi stvari postale nepredvidljive. Ni pa izključena niti ponovitev splošne krize. Potem Berlina ne bi več ubogali, a v taki krizi bi bil resno ogrožen sam obstoj EU.

Ne Nemčija ne Unija nista Veliki satan, kriv za vse. Toda ta čas je EU v marsičem orodje nemške prevlade, uvajanja neoliberalizma in krčenja demokracije. Zato ji nikakor ne gre odstopati novih pristojnosti. To ni protievropsko, ampak prodemokratično stališče, pravi nemški politolog Wolfgang Merkel.

Evropa je na slabi poti tudi zato, ker se je politika v razmerju do kapitala sama kastrirala, spodnja tretjina prebivalstva pa je izločena iz družbenega dogajanja in nima več političnega predstavnika. Eno in drugo ohranja polkrizno stanje. V njem se zaostrujejo tudi meddržavni odnosi. Nemčija, najvplivnejša članica EU, je bila nekoč dojemana kot blagi, zdaj pa kot nevarni velikan (Riese) – vseobvladujoči ekonomicizem, lakota kapitala in ozkost njene politike so izrinili politično preudarnost in svarila zgodovinskega spomina. Obnaša se, kot da se, znova mogočna, maščuje za kesanje in spremembe, ki so ji jih naložili po izgubljeni vojni. Se je torej pretvarjala?

Nekaj zadoščenja zaradi svoje nove dominacije gotovo čuti. A to je še vedno demokratična dežela, polna lastnih kritičnih glasov. Toda prostor sredinskih strank se postopoma krči, ker so spustile duha iz steklenice (nacionalizem, odpravljanje socialnosti, težnje po evrodominaciji). Koketiranje z njim jim ne pomaga, namesto njih se krepijo ekstremizmi. Dosedanji razvoj je državi, vsemu neoliberalizmu navkljub, dolgoročno prinesel komaj kaj več kot stagnacijo. Če bi se vsemu temu pridružila še nova kriza – in Nemčija jo s svojo politiko kliče! – bi se znašli na nevarnem, mračnih reminiscenc polnem terenu. V bistvu je dobro, da ta država ni jedrska sila.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.