Kolumna / Janko Lorenci: Zadaj spredaj

V 13. stoletju je bila Francija barbarska dežela. Na veliko se je preklinjalo, zmerjalo, pretepalo, ubijalo, pljuvalo, se iztrebljalo po mračnejših kotih imenitnih dvoran. Potem se je kralju rodil bledičen deček, postopoma zrasel in po očetovi smrti, h kateri je nekaj morebiti prispeval, postal kralj. Bil je strašen in hudoben, a uvedel je odlične manire. K temu je spadala tudi prepoved glasnega sproščanja napenjanja. Ljudje so trpeli, a v strahu ubogali. Potem je na nekem visokem sprejemu rdečeličen stražar v trenutku popolne tišine glasno prdnil. Vsi, tudi strašni kralj, so se zazrli vanj. Stražnik, vedoč, da mu gre za življenje, je zinil: saj je zdravo. Izbruhnila je revolucija, kralja so strmoglavili, obglavili in postavili na njegovo mesto stražarja. Ljudje so se odprli in postali srečni. Taka je moč besede, podkrepljene s primernim dejanjem.