Janko Lorenci

Janko Lorenci

7. 8. 2015  |  Mladina 32  |  Kolumna

Zadaj spredaj

O fenomenu sproščanja

V 13. stoletju je bila Francija barbarska dežela. Na veliko se je preklinjalo, zmerjalo, pretepalo, ubijalo, pljuvalo, se iztrebljalo po mračnejših kotih imenitnih dvoran. Potem se je kralju rodil bledičen deček, postopoma zrasel in po očetovi smrti, h kateri je nekaj morebiti prispeval, postal kralj. Bil je strašen in hudoben, a uvedel je odlične manire. K temu je spadala tudi prepoved glasnega sproščanja napenjanja. Ljudje so trpeli, a v strahu ubogali. Potem je na nekem visokem sprejemu rdečeličen stražar v trenutku popolne tišine glasno prdnil. Vsi, tudi strašni kralj, so se zazrli vanj. Stražnik, vedoč, da mu gre za življenje, je zinil: saj je zdravo. Izbruhnila je revolucija, kralja so strmoglavili, obglavili in postavili na njegovo mesto stražarja. Ljudje so se odprli in postali srečni. Taka je moč besede, podkrepljene s primernim dejanjem.

Osem stoletij pozneje se zgodovina pogojno ponovi. Svet, tudi slovenski, je zakovan v konvencije. Občasno se kaj le premakne s pomočjo velikih ljudi.

Šestnajstega aprila letos J. Janša izreče besede: »To je le žalostni prdec iz Murgel. Veliki pok se bo razblinil.« Osamosvojitelj dozdevno govori o tem, da bo po Patrii padla tudi finančna preiskava proti njemu. Zdi se, da hoče z besedo prdec užaliti in ponižati Milana Kučana. A to je le površinski vzgib. V Janši pogosto nekaj trepeta, brbota, klokota, mu ne da miru, zlasti po obilnejših obrokih. Gleda okoli sebe in vidi, da je vse narobe. In nenadoma spozna: za napenjanje gre in za zadrževanje tega pojava, ki bi si rad našel pot na prosto, za nezdravo konvencijo, ki dela silo telesu. In to je tisto, zaradi česar vrže v javnost besedo, ki bo postopoma detabuizirala napenjanje samo in njegovo zatiranje. Res nekoliko izrabi Kučanovo ime, vendar gre za veliko več. Ali ni protinaturno in nehumano: namesto da bi človek – ne eden, ampak milijarde – glasno zatrobental in se olajšano nasmehnil, se zapre vase in se trpinči.

Naš politik je potrkal na vrata velikega problema. Narava napenjanja je osupljivo kompleksna in raznolika. Praviloma nastopa v plinskem agregatnem stanju, je torej neulovljivo, neotipljivo, brez okusa in barve, a ne brez vonja. Lahko ga slišimo ali ne. Nastopa tudi v povsem nematerialni obliki, a z otipljivimi političnimi, psihološkimi, socialnimi učinki. Kajti nekateri ljudje svojih težav ne sproščajo zadaj, ampak spredaj zgoraj. To sprednje sproščanje da priduh vsemu, s čimer pridejo v stik, in če so na visokih položajih, celo ureditvi, v kateri bivamo.

Za lažje razumevanje postavimo fenomen sproščanja v slovenski parlament. Tam je zbrana skoraj stotnija krepkih dedcev in stasitih žensk, ki seveda jedo, pijejo, presnavljajo. Presnavljajo tudi možgani. Če daš nekaj vase, nekaj tudi oddaš. Tako se v parlamentu dogaja marsikaj, česar kamere ne morejo ujeti, a je dejansko, zaznavno in ima svoje učinke. Pojav deluje nenehno, ko poslanci mirujejo in molčijo kot grob ali ko vstanejo, govorijo in jih prenaša tv. Najglasnejši so – to je pogojeno telesno in psihološko – praviloma tisti, ki so notranje najbolj napeti. Zato se pogosto hkrati oglašajo zadaj in spredaj – pritisk pač sili ven.

Parlament je banalen primer tega, o čemer teče beseda. Napenjanje ima širše, kar civilizacijske razsežnosti. Zaradi njega in tistega, kar običajno napoveduje, so ljudje izumili posebne prostore v stanovanjih, velikanske podzemne pretočne sisteme, kotličke, dišala, razkužila, posebno mehke, posebej voljne papirje. Celotne industrije živijo od napenjanja.

Iz te večdimenzionalnosti so se razvile nekatere vplivne kulturne posebnosti. Omenimo zapoved zadrževanja, rojeno iz prepričanja, da se glasno in jasno prepuščanje napenjanju ne spodobi. Iz te zapovedi so se postopoma izoblikovale odlike, kot so samodisciplina, samoomejevanje, politična korektnost itd. Pomen zadrževanja laže dojamemo, če ga primerjamo z zadrževanjem lastnikov jedrskega orožja: imaš bombo, prav tišči te, da bi jo spustil na nasprotnika, a je ne, ker lahko ta spusti svojo bombo nate. V osnovi gre za star problem človeštva: nekaj je naturno, a se ne sme. Civilizacija včasih zablodi v slepo ulico.

Zadrževanje prinaša tudi latentno krizo zaupanja. Dobro jo ilustrira prvinska raven napenjanja v večji ali manjši skupini: nekomu uide, a nedolžno gleda predse, polucija je huda, med prisotnimi se rodi napetost, ki mine šele, ko je najhujše mimo. A travme ostanejo. Kriv bi lahko bil vsakdo, toda DNK-ja ni mogoče vzeti tako na hitro, če ga je iz te snovi sploh mogoče vzeti, mogoče so samo indične obsodbe, te pa je ustavno sodišče prepovedalo. Tako so vedno sumljivi vsi, iz tega so se razvili kultura vsesplošnega sumničenja, prisluškovanje, kronično nezaupanje, vojne. Kdor ga zvoha, ta ga spoha, je veljalo v starih časih, a ta rek izumira, ker si samo še norci in heroji upajo glasno reči: smrdi!

Nespoštovanje zapovedi zadrževanja se tolerira samo pri otrocih in starih. Mainstream je v tem pogledu velikodušen, morda celo vedno bolj. To bi pomenilo, da se svet sprošča, postaja strp-

nejši. Lahko pa je to spreminjanje odnosa do fenomena napenjanja zgolj izraz tega, da se je splošno stanje tako usmradilo, da produkti napenjanja v njem izgubljajo enkratnost in prepoznavnost.

Če je tako, se nekatere stvari ne morejo več ponoviti, saj jih je povzročil opisani pojav. To morda velja celo za skrivnost nasmeha Mona Lise.

P. S. Nevarno je samo sprednje prdenje. Širi se kot požar. Razpoznavna znamenja: vonj po parfumu in ostrih zobeh. Zadaj jih ni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.