V Mramorjevih rokah

Obrata ekonomske politike ni na vidiku. Upanje v odrešujoče čudeže rasti pa ni politika, temveč religija.

Vlada se je letos drugič zadolžila, skupaj za 2,25 milijarde evrov, po še vedno izjemno ugodnih obrestnih merah, z visoko ročnostjo 20- in 10-letnih obveznic. To je napoved, da država začenja financirati proračunske potrebe za leto 2016. Za vlado bo ekonomika jesenskega proračunskega načrtovanja ključna političnoekonomska preizkušnja. Leto 2016 je za Cerarjevo vlado prelomno, smo sredi volilnega cikla. Tu bo morala pokazati na razvojni zasuk države, ki lahko volivce jeseni 2017 prepriča o kredibilnosti SMC. Cerarjeva politična prihodnost je v Mramorjevih rokah, njuno razmerje postaja tveganje te države. Ne leta 2017, temveč 2015.

Zakaj je leto 2016 tako odločilno? Odgovor je razmeroma preprost. Leta 2015 se delno spreminja evropska agenda »odgovorne fiskalne politike« kot nova kombinacija gospodarske rasti, strukturnih reform in stare fiskalne konsolidacije. Hkrati se začenja novo sedemletno proračunsko obdobje, starih sredstev ni več, novi viri pa na nacionalni ravni še ne prijemljejo. Zato je leto 2016 leto z malo evropskimi spodbudami. Kako torej izpeljati slovensko verzijo strateškega trikotnika brez aktiviranja evropskih sredstev. Dosedanji triki s fiskalno konsolidacijo prek prerazdeljevanja bodo jeseni premalo. Ekonomika rasti je celovita in dolgoročna ali pa je ni.

Gospodarska rast od leta 2014 ni plod vladnih politik, poganjata jo izvoz in investicijski cikel, sofinanciran z evropskimi sredstvi. Dinamika je dobra, struktura rasti pa slaba. Težavi sta dve. Izvozno povpraševanje ne more samo nositi bremena srednjeročne rasti, tržna tveganja vzdržne rasti so velika. Država preprosto potrebuje tudi druge oblike domačega trošenja. Toda tu potrebujemo zasuk v dosedanji politiki varčevanja in zaposlovanja, glede plač in glede socialnih transferjev. Ključne pa so investicije, z njimi obstane ali pade vsa modrost Cerarjevega mandata.

Toda reči tu niso preproste. V igri številk: državi bo leta 2016 manjkalo okoli 600 milijonov evrov evropskih sredstev, vlada pa potrebuje vsaj dve do tri milijarde evrov za zagon investicijskega cikla. Toda zanj potrebuje država razvojne projekte in zunanje zadolževanje, podjetja pa delujoče domače banke in smelejše menedžerje z novimi poslovnimi modeli. Postalo je jasno, zakaj je sedanja razmeroma visoka rast (2,9 odstotka v prvem trimesečju) leta 2016 tako tvegana. Vlada je pri izvozu brez tečajne politike nemočna, za spodbujanje domače potrošnje pa sta potrebna korenit zasuk dosedanjega razumevanja in ravnanja ter predvsem dodatno zadolževanje. Ključni vzvod rasti ne more obvladovati, drugega očitno ne zmore.

Ekonomika rasti tudi sicer ni preprosta zgodba. Celotna faktorska produktivnost (TFP), ključni element neoklasičnih modelov, se v državah OECD vztrajno zmanjšuje, v povprečju letne rasti danes meri zgolj 0,3 odstotka. Inovacijski potencial rasti je torej izjemno nizek, demografsko zanko rešujejo sporne migracije, investicije poganja inherentno nestabilen finančni sektor. Struktura rasti je problem, stagnacija je vgrajena v ekonomiko ponudbe, tudi izboljšanje poslovnega okolja (davki, deregulacija, strukturne reforme) ne omogoča bistveno višje rasti. Neoliberalna formula – manj (socialne) države in nižji davki je večja konkurenčnost in višja rast – preprosto ne drži. Ostaja zgolj ekonomika povpraševanja in fiskalne spodbude rasti. Vrnitev h keynesianizmu, če si to želimo ali ne.

Cerarjeva politična prihodnost je v Mramorjevih rokah, njuno razmerje postaja tveganje te države. Ne leta 2017, temveč 2015.

To pomeni, da bo moral Mramor jeseni prelomiti s prevladujočo ekonomsko ideologijo varčevanja, sterilnimi strukturnimi reformami in pretirano skrbjo zaradi javnega dolga ter zadolževanja. Opredeliti bo moral fiskalni prostor, ki omogoča podporo rasti, jasno opredeliti nosilne razvojne projekte in ustrezne finančne vire za zagon investicijskega cikla. Fiskalna politika, ki ni primarno zavezana konsolidaciji, fiskalnim pravilom in novim stiskanjem, temveč ostaja znotraj za EU še sprejemljivih nominalnih okvirov, s pogajalskim vetrom spodbujanja rasti. Za sedaj je jasno, da vlada jeseni spet lovi načrtovano znižanje javne porabe, fiskalno pravilo postavlja pred politiko rasti, išče politični kompromis s socialnimi partnerji doma, namesto da bi branila novo strategijo rasti pred bruseljsko birokracijo.

Toda brez zasuka v vodenju javnih financ bodo Cerarjeve politične ambicije leta 2017 pokopane. Dejstvo je, da se politična negotovost fiskalne politike s takšnim Mramorjevim pristopom nadaljuje. Gre za »grško zanko«, ki je na relaciji Atene–Berlin nista dojela. Politična gotovost v Bruslju pomeni pokop doma, proračun leta 2016 je lahko začetek pogrebnih slovesnosti. Morda pa je prava rešitev drugačno ravnanje javnofinančnega menedžmenta (PFM). Za začetek predlagam tri korake. Drugačno, bolj operativno strateško načrtovanje (vizija, cilji, prednostne naloge), programski proračun (programi, politike) in projektni menedžment (projekti). Zasuk pomeni, da moramo spremeniti razmerja med strateškimi in razvojnimi dokumenti, upoštevati obvezen srednjeročni okvir in povečati fiskalno odgovornost (merjenje, revidiranje). Če spremenimo obliko (način, sistem, dokumente), lahko spremenimo tudi vsebino (rast), končno definiramo dolgoročne projekte rasti. Prvi korak je fiskalna institucionalna reforma, drugi absolutni zasuk k ekonomiki rasti. Če prvo simbolizira Mramorjev fiskalni svet in drugo energetska sanacija stavb, smo še daleč zadaj.

Negotovost fiskalne politike ne prispeva k zmanjšanju razlik med dejansko in potencialno rastjo. Obrata ekonomske politike ni na vidiku. Upanje v odrešujoče čudeže rasti pa ni politika, temveč religija. Kombinacija podrepnosti do Bruslja in Berlina, večnega strahu pred »finančnimi trgi« in vladanja vodstvenih sposobnosti ne omogoča preboja. Tu ni možnosti za popravne izpite. Tudi za profesorje med političnimi amaterji ne.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.