Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

4. 9. 2015  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Dogodki

Ljubljanica in glasba sta se zlili v eno

Nastop priznane islandske čelistke Hildur Guðnadóttir na Sonici

Guðnadóttirjeva se je tokrat dokazala z izjemnim občutkom za harmoničen zvočni tok

Guðnadóttirjeva se je tokrat dokazala z izjemnim občutkom za harmoničen zvočni tok

Ko se je minulo soboto nad Tromostovje dvignil otožen, predirljiv ženski glas, je marsikateri naključni mimoidoči obstal in morebiti pomislil, da v prisluhu sliši Prešernovo muzo ali pa morske deklice z bližnjega spomenika. No, ker se je glas dvigoval od spodaj, z Ljubljanice, je potem pogledal, ali se iz rečne struge niso dvignile sirene, toda malce dlje, v kanalu pod Plečnikovimi arkadami, je na majhnem splavu lahko uzrl islandsko čelistko in skladateljico Hildur Guðnadóttir, ki je v okviru niza koncertov Sonica Classics nastopila v sklopu otvoritve 31. grafičnega bienala. In marsikdo je njenemu koncertu prisluhnil do konca.

Ne bi bilo presenetljivo, da bi se tam znašel tudi kdo, ki za Islandčanko še ni slišal, pa je kljub temu že prisluhnil njeni glasbi. Ob solističnih ploščah in nastopih je njeno igranje čela namreč mogoče slišati v sodelovanjih z zelo vidnimi glasbeniki, večinoma iz avantovskih vrst. Najpogosteje sodeluje z islandskim skladateljem Jóhannom Jóhannssonom in folktronično zasedbo múm, s katero bi jo, če ne bi bila na porodniškem dopustu, verjetno videli tudi ob njihovem lanskem gostovanju v Kinu Šiška. Med opaznejša lahko štejemo še njena sodelovanja z industrial pionirji Throbbing Gristle in avant-elektronskim dvojcem Pan Sonic, zelo dobro pa se znajde tudi v navezah z glasbeniki, ki gojijo bolj popovsko senzibilnost, kot so dvojec The Knife, Ben Frost in Jamie Lidell.

Kljub precej raznolikim glasbenim izkušnjam je njen nastop pričakovano zaznamoval izraz sodobne (klasične) glasbe, ki ga že desetletje goji na svojih solističnih, med poznavalci zelo cenjenih albumih (za zadnjega je prejela celo nagrado za najboljši islandski album). Namesto čela je s seboj tokrat sicer prinesla šeststrunsko, posebej za njo izdelano godalo, katerega zvok je kombinirala z elektronsko manipulacijo in posnetki ter glasom/petjem, s čimer se vse pogosteje ukvarja (šele) zadnja leta. Poslušalci že malce naveličani tipične islandske glasbene melanholije pred koncertom verjetno nismo imeli kakšnih velikih pričakovanj, toda Guðnadóttirjeva se je tokrat dokazala z izjemnim občutkom za harmoničen zvočni tok, ki je uglašeno polzel po gladini Ljubljanice.

Škoda je le, da smo bili zaradi okoliškega hrupa nekoliko prikrajšani za še lepšo izkušnjo. Ta je bil sicer nekakšen sestavni del kompozicije, toda brnenje mopedov, mimoidočih turističnih barkic in glasno pomenkovanje so v tišjih delih povsem preglasili glasbo. V teoriji tako rekoč idilična lokacija, je v praksi izpadla precej nerodno in botrovala kar nekaj jeznim komentarjem glasbeničinih privržencev. No, povsem drugačna izkušnja se napoveduje ob bližajočem se Sonicinem koncertu newyorškega minimalističnega posebneža Charlemagna Palestina, ki bo v eni od ljubljanskih cerkva.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.