Janko Lorenci

Janko Lorenci

16. 10. 2015  |  Mladina 42  |  Kolumna

Volivec

Med negibnostjo in treznjenjem

Formalne pristojnosti Boruta Pahorja so majhne, njegov vpliv pa kar velik. Žal prej negativen kot pozitiven. Ne govorimo o tem, da je patetičen igralec, da slabo kadruje, da skuša SDS kar naprej spraviti iz relativne politične osame. Govorimo o tem, da Slovencem nikoli ne nariše velike slike dogajanja in ne pove, da ta slika ni brezupna, a je nakracana, na slabem platnu in v slabem okvirju.

Tako predsednik države v naši dezorientirani družbi ni koristen orientir, ampak prispeva k zmedi in slabemu razvoju. A ljudstvo je do njega blagohotno. Izvolilo ga je na neposrednih volitvah, čeprav ga je že kar dobro poznalo. Torej ima predsednika, kakršnega pretežno hoče. Velja sicer, da je Pahorju do izvolitve odločilno pomagal desni del volivstva – ker mu je tako svetovala SDS. Ampak podprlo ga je tudi veliko levih volivcev – ker naj bi pripadal levemu bloku.

Iz tega lahko izluščimo pomemben nauk: za volivca in vse je bolje, da se osvobodi tesnih strankarskih in blokovskih spon. Toga navezanost na eno stranko ali en politični pol (že dolgo najbolj izrazita pri SDS) mu onemogoča razumsko izbiro, pozorno opazovanje in tehtanje, ki vrže na vrh najboljše. Slepa lojalnost je škodljiva.

Običajni volivec se v grobem odloča po kriteriju levo – desno, v tem okviru pa za posamično stranko. Tu kot da za čuda najprej gleda na njen »kulturni« profil – odnos do polpreteklosti, vernosti, tujcev, istospolno usmerjenih, nacionalne strumnosti itd., šele potem pa na njene socialno-ekonomske značilnosti, ki jih sicer najbolj neposredno čuti na svoji koži. Tako je najbrž tudi zato, ker so si sedanje parlamentarne stranke razen ZL v tem pogledu dokaj podobne, hkrati pa svoj neoliberalizem skrivajo in se prodajajo kot socialno čuteče, zavzete za enakost itd. Tudi če same po sebi res niso trdo neoliberalne, pa so take zato, ker so ponižen prevodnik navodil in impulzov z vrhov EU.

Zmeda zaradi tega skrivaštva in drugih zvijač politike je velika, volivec pa v težavah, zato gre rad med nevolivce ali voli po inerciji in občutku. Vse troje je v glavnem škodljivo. Toliko je vendarle distanciran, da je z etablirano politiko globoko nezadovoljen. Zato zlasti levi in nihajoči del volilnega telesa (tak proces pa se nakazuje tudi na desnem polu) voli vedno nove stranke, zrasle iz nič. Volivec je torej deloma osvobojen in streznjen. Vendar samo deloma.

Tako je tudi zato, ker ima slabe pomočnike. To velja zlasti za medije, najpomembnejše tolmače družbenega dogajanja. Z alternativami in s kritičnim slikanjem velike slike se – podobno kot Pahor – ne ukvarjajo, po malem tudi zato, ker se bojijo, da bi jih razglasili za ideološke. S statusom quo so, gledano scela, sprijaznjeni. Največji grešnik pri tem je javna tv. Ker ni v lasti zasebnega kapitala kot tiskani mediji, bi se politično in miselno laže osamosvojila in tako postala spoštovana, koristna in gledana. Zdaj se od teh zaželenih pridevnikov oddaljuje.

Vpliven korektor in orientir bi lahko bilo tudi ustavno sodišče in še kaka ustanova. Žal deluje nasprotno. V politiki igra vlogo korektorja le ZL, za zdaj predvsem s tem, da nam edina med strankami dopoveduje – in je pri tem kar priljubljena! – da nas bo kapitalizem še bolj davil, če bo veljalo, da nima alternative.

Dokler dogma o nealternativnosti ne bo padla, bo večinski volivec vedno znova volil stranke istega, škodljivega tipa. A pozitivnih alternativ je več. Za ZL je to socializem, za druge potencialne korektorje sistema bi lahko bilo ponovno civiliziranje sedanjega brutalnega kapitalizma. Bi bil čudež, če bi kaka etablirana stranka dobila slovenskega Corbyna? Za SDS bi bil to že neponarejen demokrat, za SD politik, ki ne bi imel dvojnega jezika, za SMC človek, ki bi odstavil Mramorja.

Ve se, da globljih sprememb ni brez množičnega pritiska od spodaj. Pogoj zanj je nezadovoljstvo večine prebivalstva s stanjem in gibanjem družbe. Če je to stanje slabo, bi ga morali kot takega označiti, osmisliti, opremiti s pravimi imeni, predlagati spremembe itd. svojega položaja vredni predsednik države, ustavno sodišče, resni mediji. A ti in drugi vrhovi ter tolmači družbe so s častnimi izjemami posameznikov mrtvoudni, statusquojevski. Tako se morajo spodnji in srednji ešaloni družbe mentalno osvobajati sami. Ta proces praviloma ne teče organizirano in načrtovano, ampak prek nepredvidljivega in nekontroliranega sproščanja napetosti zaradi stisk. A zelo mu lahko pomagajo tudi delčki politike, deli civilne družbe in angažirani posamezniki v raznih mikrookoljih.

Pomembno je, da se v glavah ukinjajo samoumevnosti sedanjega stanja. Po malem se to že dogaja, a prepočasi. Če bo ostalo pri tem tempu, bodo statusquojevci z majhnimi darili, podkupovanjem, zastraševanjem, netenjem sporov med spodnjimi sloji družbe itd. miselno osvobajanje učinkovito zavirali.

Pahor, s katerim smo začeli, ne bo nikoli predsednik, ki korigira. Takšen bo morda njegov naslednik. Lahko bo konservativen ali liberalen, pomembno je, da bo ostro nasprotoval anomalijam neoliberalizma in bo pošten. Ali bo res tak, je odvisno od volivcev.

Vsak od nas je majhen sokreator svoje usode na velikem družbenem odru. In vsak ima vso pravico do odpora, upora, zavračanja sedanjih razmer. Pravico do tega mu dajeta ustava in naravno pravo. Strah in slepa pripadnost, tudi strankarska, rojevata negibnost. V tej otrplosti se je dobro zavedati, da etablirana politika s svojimi pomagači privija desno in levo orientirane množice. Vsak voditelj svoj del, vsi skupaj celoto.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.