Zaupajte podatkom

Nobelov nagrajenec Deaton spada med tiste ekonomiste, ki razumejo, da dejanska tržna gospodarstva in ljudje v njih ne delujejo po nekakšnih ekonomskih zakonih in trdnih modelih

Angus Deaton, škotski ekonomist na prestižni ameriški univerzi Princeton, je dobitnik letošnje Nobelove nagrade za ekonomijo. Izbor je izvrsten in razmeroma pričakovan. Deaton je že nekaj let veljal za potencialnega nagrajenca, velja za osrednjega teoretika ekonomike potrošnje, natančnega preučevalca neenakosti in revščine, široko razgledanega razvojnega ekonomista. Vsa tri področja so danes ključna za presojo izhodov iz krize, Deaton pri tem združuje tako abstraktno kot empirično analizo, kritičen je do slepega pozitivizma, pa tudi do pogosto ideološkega normativizma. Teoretsko nekonvencionalen, metodološko in empirično izredno natančen kritik ekonomske teorije in njene uporabe. Natančnost in poštenost sta njegovi temeljni vrlini.

Deaton je petinsedemdeseti nagrajenec za ekonomijo in vsaj glede starosti, spola in države pomeni prevladujočo izbiro odbora švedske centralne banke Riskbank. Nagrajenci so v povprečju stari sedemdeset let, ženska nagrajenka je bila edino Elinor Ostrom (2009), osemdeset odstotkov nagrajencev je Američanov, Princeton pa velja za eno od štirih vodilnih ameriških univerzitetnih valilnic. Seveda je svojevrsten paradoks, da je s tem ekonomska znanost povzdignjena nad vse druge družboslovne vede, da so ekonomisti v družbi nagrajencev iz fizike, kemije, medicine videti kot eksaktni znanstveniki s trdnimi teorijami in preverljivimi sklepi. Kot da bi svet poganjali ekonomski stroji, tržni procesi pa bi veljali za nevidne kemične spojine. Žal so v tem ekonomskem agnosticizmu modeli strojev teoretska iluzija, kemični procesi pa politična alkimija.

Deaton spada med tiste akademske ekonomiste, ki razumejo, da dejanska tržna gospodarstva in ljudje v njih ne delujejo po nekakšnih ekonomskih zakonih in trdnih znanstvenih modelih. To velja za vsa tri med seboj povezana raziskovalna področja, ki so ga postavila na piedestal ekonomske znanosti. V osemdesetih se je proslavil s čisto teorijo potrošnje in ekonomike povpraševanja, v devetdesetih pokazal na empirično kompleksnost povezav potrošne funkcije in dohodkov, zadnje desetletje se je izkazal kot razvojni ekonomist z natančnim preučevanjem merjenja neenakosti prek potrošnje gospodinjstev.

Svojo premočrtno, toda široko intelektualno pot je začrtal že v okviru disertacije v Cambridgeu, Modeli potrošniškega povpraševanja in njihova uporaba v VB (1975). Teorija potrošnje je desetletja veljala za ključno področje ekonomske analize. Ekonomiste je vseskozi zanimalo dvoje, kako na povpraševanje vplivajo cene, dohodki, pričakovanja, davki, čas … in kako se na te spremembe odzivajo racionalni potrošniki. Deaton je skupaj s kolegom Muellbauerjem opisal obnašanje potrošnikov (Economics and Consumer Behaviour, 1980), v agregatno analizo je vrnil empirično podprto različnost individualnih potrošniških odločitev. V abstraktno analizo potrošnje z zanimivim akronimom AIDS (Almost Ideal Demand System, AER, 1980) vstopa heterogeni posameznik, ki pri potrošnih izbirah upošteva vse cene in druge kompleksne pogoje. Ekonomski model agregatnega povpraševanja je tako cepil z metodološkim individualizmom, toda namesto modelskih izmišljotin stojijo tukaj realni podatki in skrbna ekonometrična analiza. Abstraktna utilitaristična teorija potrošnje in uporabna ekonomika sta z Deatonom doživela paradigmatični preskok.

Drugo področje velja nadaljnjemu poglabljanju analize potrošnje (Understanding Consuption, 1992). Postal je kritik vplivne Friedmanove hipoteze permanentnega dohodka (PIH) in njegovega reprezentativnega potrošnika, ki svojo potrošnjo dolgoročno prilagaja prilagojenemu dohodku in varčevanju. Najprej je pokazal na pravilno branje PIH, kjer se potrošnja hitreje in intenzivneje spreminja kot dohodki. Potrošniki jo ali pretirano zmanjšujejo zaradi pričakovanih nižjih dohodkov, drugič spet povečujejo (tudi s krediti) zaradi pričakovanj višjih prejemkov. Toda empirična agregatna dejstva so drugačna. Potrošnja se spreminja manj intenzivno kot dohodki in prav ta na novo opredeljena stabilnost potrošnje velja za jedro t. i. Deatonovega paradoksa. Deatonova analiza je tu preprosto nalila čistega vina. Če ne veste, kako ukrepati, vprašajte, kaj in kako, kdaj in kje dejansko kupujejo potrošniki. Ne glejte sporne teorije, zaupajte podatkom. Da, tako preprosto je to, nas prepričuje Deaton.

Obstaja še tretje področje, po katerem je morda Deaton najbolj znan. Analiza potrošnje in povpraševanja gospodinjstev je temelj razumevanja revščine, neenakosti in razvojnih možnosti. Spet se vse zapleta pri zajemanju, merjenju in presoji podatkov. Deaton stavi na podatke o potrošnji gospodinjstev in ljudi, ki povedo več kot prevladujoči podatki o dohodkih. Kaj pomeni, da ljudje živijo s 3 USD na dan, če ne vemo, kakšna potrošnja oblikuje njihovo blaginjo ali revščino. Zanj je eno ključnih vprašanj, zakaj revni ljudje »tretjega sveta« in drugod umirajo hitreje kot bogati. Odgovor o neenakosti tiči v zdravju ljudi, ki je odvisno od višine dohodkov, pa tudi od pogosto cenejših rešitev. Zagotovo je ena od njih sposobna lokalna vlada in ne obseg tuje pomoči, kar Deatona postavlja blizu Hobbesovega Leviathana in kot kontroverznega kritika razvojne pomoči. Deatonovo zadnje delo, Velik pobeg (The Great Escape: Health, Wealth, and the Origin of Inequality (2013) je veličastna freska razvojne ekonomike, popularni vrh njegovega raziskovanja globalne neenakosti, kjer se je proslavil v okviru Svetovne banke.

Deatonova življenjska zgodba ga je utrdila kot ekonomista, občutljivega človeka in treznega intelektualca. Prva žena Mary Ann umre za rakom pri tridesetih, Angus prevzame skrb za akademsko kariero in dva majhna otroka, Princeton je bila zanj intelektualna in življenjska odrešitev. Vse, kar vem, počiva na podatkih, pravi. Toda za njimi stojijo ljudje in Deaton jim je prisluhnil bolj sočutno kot mnogi drugi. Tudi zato je letošnja nagrada v pravih rokah.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.