Veljko Njegovan  |  foto: Miha Fras

16. 10. 2015  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Dogodki

Slaba izvedba dobrega nastopa

Ljubljano je obiskala ikona neodvisne glasbe – britanski glasbenik Morrissey

Če odmislimo tehnično izvedbo, nam je Moz ponudil dober izbor komadov, odličen bend, pokončno držo, pa še z oboževalci je ogromno komuniciral

Če odmislimo tehnično izvedbo, nam je Moz ponudil dober izbor komadov, odličen bend, pokončno držo, pa še z oboževalci je ogromno komuniciral

Čeprav je novica, da bo Steven Patrick Morrissey nastopil v Ljubljani, med njegovimi oboževalci že pred meseci povzročila val navdušenja, tako med tistimi starejšimi kakor tudi med mlajšimi, ki so si Mozzerja ali, še krajše, Moza vzeli za nekakšnega zaščitnika svoje generacije, je njegov nastop, potem ko smo ga vendarle dočakali, pustil nekoliko grenak priokus. Zakaj?

Predvsem zaradi nekaj organizatorskih spodrsljajev, ki so iz celotnega (sicer več kot solidnega) dogodka naredili zgolj še en koncert v stari športni dvorani, ki nikoli ni slovela kot ravno idealno koncertno prizorišče. Ljubljanska Hala Tivoli ima težave zaradi večne razpršenosti zvoka, tokrat pa so svoje prispevali še organizatorji, ki so v manjši od obeh dvoran zaradi premalo prodanih vstopnic nekoliko spremenili postavitev odra in s tem dodatno okrnili koncertno doživetje.

A vrnimo se k Morrisseyu, temu večnemu trpinu, nergaču, obupancu, umetniku, ki je svoje trpljenje, nestrinjanje z družbenimi normami in politično realnostjo vedno znal strniti v nekaj verzov svojih odličnih, a včasih tudi malce manj dobrih komadov, pa naj je bilo to v obdobju skupine The Smiths ali njegove uspešne samostojne kariere. In čeprav je že pošteno vstopil v šesto dekado življenja, se še zmeraj drži tudi svojih mladostnih načel: bori se za človeške pravice, pravice živali, odkrito sovraži britansko kraljevsko družino in angleški imperializem, in da, še zmeraj tudi trpi in nerga.

O tem smo se lahko prepričali že v prvih minutah njegovega ljubljanskega nastopa, ko nam je v polurnem dokumentarcu pokazal posnetke svojih popkulturnih vzornikov in svoje svetovne nazore, kar nas je spomnilo na njegovo obsežno knjižno avtobiografijo. Šele nato se je umaknilo veliko belo platno, slavnostno se je pojavil na odru in množico pozdravil s slovenskimi besedami ...

Potem se je začelo zares. Od uvodne Suedehead, pa prek Alma Matters, First of the Gang to Die, Ganglord, pa šestih komadov z njegove zadnje plošče World Peace Is None of Your Bussiness. Mozev odlično uigrani ameriški bend mu je ves čas zvesto sledil, sam pa se je znova izkazal kot izvrsten vokalist in še bolj kot izrazito karizmatičen izvajalec, ki se požvižga na hite in v svojih komadih raje izraža svoja prepričanja.

Tako je med izvedbo Meat is Murder opozoril na največji svetovni ekološki problem in komad pospremil z videoposnetkom mučenja in klanja živali, zaradi česar je precej visoki in navidezno močan obiskovalec koncerta v moji bližini skoraj padel v nezavest, seveda pa se je dotaknil tudi britanske monarhije in človeških pravic, v komadu You Have Killed Me pa morda tudi svoje homoseksualnosti.

Dober izbor komadov, odličen bend, Morrisseyeva pokončna drža in pogosta komunikacija z oboževalci v prvih vrstah so dokazovali, da smo bili priča nastopu res kakovostnih in profesionalnih glasbenikov. A njihov koncert bi v celoti lahko izživeli šele, če bi bila brezhibna tudi njegova tehnična izvedba, pa je bila žal vse prej kot to. Zato moramo res okrcati organizatorje. Moz bi si zaslužil boljšo obravnavo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.