Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

23. 10. 2015  |  Mladina 43  |  Pamflet

Od kod izvira prihod barbarov?

Slovenija, Evropa in tretji svet

Pred dnevi je vlada izdala soglasje z odstavitvijo direktorja Onkološkega inštituta (OI) Janeza Remškarja in končala agonijo na enem najbolj pomembnih medicinskih inštitutov. Malo nazaj je namreč že odstavljeni direktor zahteval odpoved kirurgu Eriku Breclju, potem pa ovadil še pravnico, ki tega zaradi protipravnosti ni hotela storiti. Groteska, ki pa ji je botrovala vladna ekipa Mira Cerarja, ml. Že na začetku septembra je namreč svet (OI) izglasoval odstavitev direktorja, medtem ko so ministri potrebovali 40 dni, da so to odločitev obravnavali in potrdili. Čemu tako dolg odlog? Noben član sveta (OI) ni nasprotoval odstavitvi, osmerica jo je potrdila, dva sta se vzdržala. Zadeva je bila kristalno jasna, toda vlada o tem ni hotela razpravljati. Šele po pritisku javnosti zaradi serije novih škandalov je storila to, kar bi lahko že mesec dni nazaj.

Od vlade bi pričakovali, da je ekspeditivna, kjer so stvari evidentna, tako pa je njena neodzivnost povzročila tedne razprtij v instituciji, ki naj bi se prvenstveno ukvarjala z zdravljenjem rakovim obolenj.

Podobno neveden se je pokazal finančni minister Dušan Mramor, ki po odstavitvi vrha »Slabe banke« ni nastopil z odgovari na tiskovni konferenci, ampak je sklical novinarje na zaupen pogovor, potem pa se pitijsko opral z izjavo, češ da njega med odstavljanjem ni bilo na seji. In imamo lik ministra, ki bi osebno sicer rad …, toda drugi mu to onemogočajo. Ni edini, kmetijski minister Dejan Židan je postal sinonim za kalimera, kateremu vladna ekipa vseskozi vsiljuje poteze, s katerimi se on ne strinja in jim nasprotuje. Na protestih kmetov se je tako pojavil luciden plakat: »Odstopi, če ne moreš nič.«

A ta drža je kulminirala v zadnji eskalaciji beguncev, ki so v tisočih prešli mejo, podrli policijski kordon in se samovoljno odpravili proti Avstriji. Država pa je vihar samo nemočno opazovala, medtem ko so se policisti pritoževali, da so na koncu z močmi.

Če je vlada sklenila, da ne bo postavila ograj ob moji in vpeljala trdega mejnega režima, bi pričakovali, da bo izpeljala vsaj minimalno organizirano srečevanje z begunskim valom. Tisoče mokrih, prezeblih in obupanih je pač množica, ki zahteva minuciozen pristop. Vladna administracija se je ukvarjala s pošiljanjem policistov, sprejela uredbe, s katerimi bi lahko angažirala še vojsko. Toda tu ne gre za vprašanje sile, temveč za umirjanje begunskih kolon. Umanjkala je osnovna človečnost, ki bi jo lahko izvedli, ko bi najeli številne na Slovenskem živeče priseljence, ki govorijo arabsko, ki bi bili sposobni tople besede, racionalnih pojasnil in razumevanja desperatne množice. Vsota, s katero bi lahko pacificirali agonijo, je naravnost smešna. Vendar Cerarjevi, ki vodijo državo, te enostavne sposobnosti predvidevanja niso premogli.

Onkraj humanitarne kalvarije se sicer kaže racionalni master-mind. EU je prek nemške kanclerke Angele Merkel ponudila Turčiji tri milijarde pomoči za zajezitev begunskega vala. Če pomislimo, da so pred mesecem turški strani obljubljali eno milijardo, je to odlično barantanje, ki turški vladi prinese dve dodatni milijardi. A njen zunanji minister Feridun Sinirlioglu je že izjavil, da je to vsota samo za eno leto. Prebrisani trgovci?

Nikakor, turški predsednik Recep Erdogan se je čudil, kako je bila nemška kanclerka med nominiranci za Nobelovo nagrado za mir, ker je odprla vrata za deset tisoče beguncev, medtem ko njegova vlada že leta skrbi za dva in pol milijona prebežnikov, pa nihče niti omenil ni njene humanitarnosti.

A begunska invazija v Evropo je sprožila tudi samopremisleke. Francoska revija »L’Histoire« je objavila posebno številko »La chute de Rome«, v kateri razpravlja o vzrokih padca rimskega imperija. Implicira namreč vzporednico s padcem sodobne Evrope ob prihodu »barbarov«. EU v besedah zagovarja svobodo gibanja, zdaj gre glavna retorika v smeri humanitarnega sprejema ljudi, katerih življenja ogrožajo vojne. Toda, če vzamemo radikalno: koliko ljudi na svetu želi v Evropo? Mnogi v svojih deželah sicer niso v vojnih metežih, živijo pa v mizeriji in dnevno umirajo od lakote in jih kosijo bolezni. Vzemimo, da bi jih milijarda želela zapustiti svoje domove in priti v obljubljene dežele Evrope? Stara celina, ki bi naenkrat štela več kot milijardo in pol?

A tu je bolj od strahu pred invazijo na mestu razmislek, kako da razlike med Evropo in Azijo, Afriko ter Latinsko Ameriko tako skokovito naraščajo? Legendarni misijonar Pedro Opeka govori o odgovornosti Zahoda in se sprašuje, če ni gospodarska rast zahodnjakov povezana z naraščajočo revščino tretjega sveta? Sam na Madagaskarju že četrt stoletja vodi skupnost po imenu »Akamasoa«, v kateri zdaj živi kar spodobno življenje več kot 25 tisoč domačinov, ki so bili pred tem brezdomci živeči po smetiščih. A celo ta najbolj etično in umno urejena skupnost ne more preživeti od svojega dela v kamnolomu, na poljih in tekstilnih delavnicah, vseskozi potrebuje še denarno pomoč Zahoda. Njihovi zaslužki od prodaje multinacionalkam so namreč iz leta v leto nižji. Svetovni biznis kupuje hrano in surovine po mizernih cenah, kar v poslednji instanci omogoča tudi preostalim zahodnjakom visok standard, saj produkte in hrano plačujejo z drobižem. Cena bogastva Zahoda je revščina tretjega sveta. Fred Pearce v knjigi »Confessions of an Eco-Sinner« navaja plastični primer kmeta iz Kenije, ki pripoveduje: »V Londonu prodajajo funt kave »Kilimandžaro« za 6 funtov, kar znese 12 dolarjev, medtem ko jo njemu trgovci plačajo po 1,46 dolarja!??

Prihod barbarov v Evropo je le posledica barbarskega plenjenja zahodnjakov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.