Janko Lorenci

Janko Lorenci

23. 10. 2015  |  Mladina 43  |  Kolumna

Preživeti s pritiskom

Kultura in srednji razred

Ne vem, ali je Ksevt za kulturo nepogrešljiv. Niti najmanj pa ne dvomim, da je nepogrešljiva in v vseh pogledih konstitutivna kultura. V kakšni stiski je, jasno kaže tudi nedavna Turšičeva gladovna stavka.

Zakaj se kulturi tako drastično in tako nesorazmerno jemlje javni denar? Na eni strani je ozkogleda in ekonomicistična politika, ki vidi v njej nekaj nepotrebnega ali vsaj zlahka pogrešljiv okrasek za dobre čase. Kričeč primerek takega gledanja je finančni minister Mramor, človek, ki v isti sapi spregleduje kriminalno ponikanje denarja v slabi banki. Njegov pogled deloma velja za dobršen del družbe.

Druga stvar je stanje v sami kulturi. Neodporna je. Politika hodi po njej tudi zato, ker nima take stavkovne moči kot kmetje, zdravniki ali sindikalno dobro organizirani javni uslužbenci. Tudi njena družbena vplivnost, v socializmu še izrazita, se je močno zmanjšala. Hkrati je kulturna sfera izjemno razdrobljena po dejavnostih, psihološko in socialno. Del živi kar solidno, drugi, naraščajoči del tolče hudo revščino. Taka se težko solidarizira, poveže in protestira. Tudi če bi vse to storila, njen protest ne bi bil nujno zelo učinkovit, če ne bi bil povezan s širšim izbruhom nezadovoljstva. Kaj pa bi gotovo prinesel.

Etablirana kultura je bolj ali manj sestavni del srednjega razreda in v glavnem ima enako usodo. Z njim jo veže precej zgovornih sorodnosti. Tudi srednji razred kot celota je v težavah in se marsikje celo krči. Tudi ta je preveč raznolik in razdrobljen, da bi se solidariziral. Sindikalno je vedno slabše organiziran. Izgubil je nekdanjega političnega predstavnika – socialdemokracijo, saj je ta skupaj s konservativno politiko posvojila neoliberalizem in se spečala s kapitalom. V osnovi je žrtev neoliberalnega razvoja družbe, globalizacije, tehnološkega napredka, izginotja konkurenčnega družbenega modela, ki ga je nekoč predstavljala Sovjetska zveza itd.

Srednji razred nazaduje tudi pri nas, kultura, od njega zelo odvisna, pa čuti to še bolj. Na splošno velja, da se številnost in pomen srednjega razreda zmanjšujeta s povečevanjem neenakosti. Ta povsod narašča in tako se Zahod giblje stran od demokratičnega kapitalizma k oligarhični družbi. Lahko bi rekli, da je nazadovanje srednjega razreda logična etapa razvoja kapitalizma po drugi svetovni vojni. Ko je izgubil moč delavski razred, je prišel na vrsto srednji razred; po eni strani zaradi opisanih značilnosti, ki ga slabijo, dodatno zato, ker je kapital na Zahodu dobival nove mednarodne konkurente in začel, še naprej iščoč dobičke, zajedati lastno prebivalstvo.

Prevladuje mnenje, da brez močnega srednjega razreda ni stabilnega razvoja in trdne demokracije. Hkrati najbrž drži, da se srednji razred pretežno istoveti s slojem bogatih in pušča na cedilu naraščajoči segment revnih. Obenem je v večini posvojil neoliberalne dogme. Vse to ga, čeprav je očitno ogrožen tudi sam in čeprav en njegov del podpira alternativo, scela dela za podpornika statusa quo.

Ali drugače: s sprejemanjem vrednot, naukov in praks neoliberalizma si postopoma sam koplje grob. Sociologinja Cornelia Koppetsch navaja zgovoren primer njegove (samo)ujetosti v sistem. Pripadniki srednjega razreda prihranke vlagajo v delnice, te posle obvladuje finančni kapital, ta gleda samo na dobiček in grobo posega v podjetniški svet, niža plače, ukinja delovna mesta in ustvarja vedno več prekarcev. Tako vsak delničar prispeva k spodkopavanju socialnosti, lastnega razreda in svoje prihodnosti.

Tudi zato, ker se je neokapitalizem tako polastil duš in ravnanja srednjega razreda, je veliko vprašanje, ali ga je sploh mogoče temeljito popraviti in humanizirati.

Davljenje kulture je torej simptom širše bolezni. A tudi znotraj neoliberalno naravnanih držav so velike razlike; bolj ko je politika (družba) zagamana, bolj so poleg kulture ogroženi tudi šolstvo, zdravstvo, znanost ... Ta področja lahko nekaj časa teptaš dozdevno brez večje škode, že srednjeročno pa usodno prizadeneš razvoj. Slovenija spada med take zaostale države.

Vsa kultura se seveda ne more spremeniti v gorečega skupinskega protestnika. Dobro pa bi bilo, če bi se jasno zavedela dvojega. Prvič, če hoče dobro sebi, bi se morala – enako kot srednji razred – kolikor toliko solidarizirati navznoter in se povezovati z drugimi ogroženimi družbenimi skupinami, pa tudi z obetavnimi deli politike.

Drugič, koristno bi se bilo znebiti iluzij o posebni svobodi in individualnosti kreativcev, ki menda ne preneseta kolektivnosti, sindikalnega organiziranja, solidarnosti. To je varljiv občutek svobode, ki v bistvu podpira slaba gibanja. Isto velja za fenomen samoizboljševanja, povezanega z odpovedjo kakršnikoli družbeni angažiranosti. Hkrati še živi iluzija o visoki družbeni pretočnosti, ki daje pripadnikom srednjega razreda, tudi tistega najrevnejšega, upanje, da si bodo premoženjsko opomogli in se pridružili onim zgoraj. A to je upanje za vedno redkejše srečkote. Večina srednjega razreda je ogrožena, in to trajno. S tistimi, ki se prebijejo navzgor, pa je po navadi tako, da brez slabe vesti sodelujejo v igri, ki srednji razred grabi za vrat.

Slabi časi kulturo navadno prebujajo. Zdaj je slab čas, razvoj pa globoko zgrešen. Zato se mora kultura, ki da nekaj nase in na svoj obstoj, tolči za pozornost in vpliv, opozarjati nase, na nevarnosti in alternative. Ki so morda utopične, morda pa tudi ne, a le pod pogojem, da se rine proti njim tudi s pritiskom. V tem pogledu je bila gladovna stavka vesoljca Turšiča tako rekoč nujna.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.