Kakšen noro krasen svet!

dr. Bogomir Kovač

20. 11. 2015  |  Mladina 47  |  Ekonomija

Teroristični napad v Parizu 13. 11. 2015 postaja francoska podoba ameriškega leta 2001. Zločin je storjen, sočutje in solidarnost z žrtvami sta nedvoumna, mi vsi smo Parižani, »nous sommes tous les parisiens«. Toda brezkompromisna podpora žrtvam ne pomeni, da francoska vlada ravna prav. Holland je v nekaj urah razglasil izredno stanje, napovedal spopad z ISIS, v vojno norijo proti terorizmu želi Francija potegniti celotno EU. Toda pariški pokol so opravili francoski državljani, njihov terorizem je odgovor na vlogo Francije v svetu, na brezizhodnost mladih doma. EU je sredi ekonomske recesije, novih političnih cepitev in mejnih delitev. Nemčija je z evrom pokopala njeno ekonomiko, Francija očitno njen mirovni politični projekt, za nameček Bolgarija, Madžarska in Slovenija na balkanski periferiji z obmejno rezilno žico simbolizirajo konec svobodne Evrope. Kakšen noro krasen svet!

Pariška tragedija ni nekaj nepričakovanega in nedoumljivega. Nanjo so opozarjale tajne službe, ugledni Paris Match je 2. oktobra letos javno napovedal večji teroristični napad, nekakšen »un 11-Septembre à’ la française«. Narava sodobnih terorističnih napadov je povsod enaka. Lahko jih predvidevate, ne morete pa jih napovedati, še manj preprečiti. Statistika je nedvoumna. Po podatkih GTD je bilo v letu 2014 na svetovni ravni 16.800 terorističnih napadov, 43.500 smrtnih žrtev. Zemljevid tveganj (Aon RA) nam razkriva, da je večina terorizma skoncentriranega v treh državah (Irak, Afganistan, Pakistan), da jih pripisujemo trem mrežnim organizacijam (ISIS, Al Kaida, Boko Haram), da jih poganjajo kapital bogatih in geostrateški interesi močnih držav, tudi Francije. Globalni indeks terorističnih napadov IEP se je od leta 2000 popeteril, čeprav so ZDA leta 2001 napovedale križarsko vojno proti globalnemu terorizmu. Boja proti terorizmu ne morete dobiti z globalno vojno in psihozo strahu, lahko pa s pravičnejšim svetom in preudarnejšo politiko.

Nič od tega ni značilno ne za postkolonialno Francijo ne za Hollandov impulziven politični odziv. Le nekaj ur po pokolu razglasi izredno stanje, potem brez posebnih dokazov obsodijo ISIS, sledijo obvezni povračilni letalski napadi na Rako. Razkritje najverjetneje lažnega sirskega potnega lista enega od teroristov poveča protibegunsko islamsko ksenofobijo, rasizem in vzpon desničarskega radikalizma se silovito širita od Budimpešte do Varšave. V Parizu in drugod se stopnjuje psihoza izrednega stanja in grozečih terorističnih napadov, čeprav logika terorističnega boja gradi na presenečenju in zato ne odzvanja v seriji zaporednih novih napadov.

Francija je danes glede na identiteto napadalcev v vojni sama s seboj. Njena panična in shizofrena reakcija ustreza pričakovanjem marketinške mašinerije ISIS. Gre za sejanje strahu in negotovosti, represije in militantne avtoritarnosti, kar ogroža temeljne vrednote liberalne demokracije, ki jo od leta 1789 zaznamuje Pariz. Francija je teroristična Meka zaradi treh razlogov. Najprej gre za njene sporne vojaške posege v Libiji, pa tudi v podsaharski Afriki, kjer podpira tamkajšnje režime in služi interesom francoskih korporacij. Potem so tu slabe socialnoekonomske razmere za petmilijonsko muslimansko prebivalstvo v Franciji. Večina jih prebiva na robu družbe, v zanemarjenih mestnih predelih, več kot polovica mladih je brezposelnih, živijo brez perspektive in zunaj zakona. In ne nazadnje Francija od Sarkozyjevih časov sodeluje v vojaških operacijah Nata, s koalicijskimi partnerji (zlasti ZDA in VB) ilegalno oborožuje in pomaga vojaškim grupacijam v okviru ISIS, ki se upirajo sirskim vladnim silam. Sledite orožju, denarju in nafti, pravi Putin na srečanju G-20 v turški Antalyi, in naleteli boste na pomembne člane G-20 …

V neoliberalnem enoumju smo izgubili občutek alternative, »trk civilizacij« nam jo s terorizmom vrača.

Francija je torej žrtev in hkrati podpornik bližnjevzhodnega terorizma. Zato je shizofreničnost globalne vojne proti terorizmu, ki je ameriški izum, prozorna past za politično legitimacijo policijske države doma, v Franciji in znotraj EU. Spoznali jo boste v oženju državljanskih pravic, nočnih aretacijah, spornih zapornikih, tudi pobojih potencialnih teroristov, prepovedanih tekmah, koncertih, oboroženih vojakih v trgovinah, kamor boste morda stopali skozi kontrolne točke, posamezne četrti mest bodo ograjene … Toda vse to smo že videli tudi pri nas, le da je to veljalo za tujce, begunce in migrante, jutri bodo na tej strani žice z rezili poskrbeli morda tudi za nas. Za začetek čakamo, kako lahko članice EU po 42. in 43. členu Lizbonske pogodbe pomagamo Franciji. Preprosto, prevzemimo izredno stanje in skupaj stopimo v vojno.

Islamski svet sestavlja četrtino svetovnega prebivalstva. Globalni terorizem je zadnja desetletja predvsem produkt zahodnega sveta. Nekdaj bin Laden in danes ISIS odlično razumeta, kako spodbuditi strah in razkrojiti krhke zahodne demokracije brez velikih vojaških sil in kapitalskih vložkov. Sodobni terorizem nima državljanstva, vojne in izredne razmere pa so politični akt države per se. Državni terorizem zahodnih držav je tu samo druga stran džihadističnih terorističnih mrež, drug drugega napajata, vojaško in kapitalsko, politično in ideološko. Varnostni refleks Francije oznanja sodobni Spenglerjev zaton Zahoda, domala trajno izredno stanje je začetek konca sedanje EU. V neoliberalnem enoumju smo izgubili občutek alternative, »trk civilizacij« nam jo s terorizmom vrača.

Nasilje je vedno odgovor zatiranih in nemočnih. Sartre v predgovoru Fanonove knjige Upor prekletih (1961) govori, da nam otroci nasilja razkrivajo poti naše lastne spreobrnitve. Mi smo postali ljudje na račun njihove samomorilske smrti in številnih nedolžnih civilnih žrtev. Toda pri tem štejejo vsi enako, zato je najbolj nehumano, če objokujemo smrt enih na račun drugih. Obstaja manj učena in boljša rešitev, kot piše in riše Charlie Hebdo. Vi imate orožje, mi pa šampanjec!