Janko Lorenci

Janko Lorenci

12. 2. 2016  |  Mladina 6  |  Kolumna

Mladeniča

Prebujanje stare levice?

Bernie Sanders bi bolj reguliral finančne trge, razkosal šest največjih ameriških bank, povečal davke za velebogataše in minimalno plačo s sedanjih 6 dolarjev na uro zvišal na 15 dolarjev, odpravil bi šolnine itd. Ta demokratični socialist, ki v ZDA povzroča pravi kulturni šok, na dosedanjih volitvah drži korak s favorizirano Hillary Clinton. Približno enake spremembe zagovarja v Angliji novi laburistični prvak Corbyn.

To je osupljiv vzpon mož, ki se zdita nekoliko iz naftalina potegnjena. V bistvu sta dobra stara levičarja, daleč od glavnega toka sedanje socialdemokracije, ki pridno soustvarja neokapitalizem. Oba sta kar v letih, stanovitna v prepričanjih, oba napoti smetani svojih strank. Oba je spravila na površje splošna družbena nejevolja. Oba podpira veliko mladih volivcev, pripadnikov na pol odpisane generacije.

Njun vzpon je dobro znamenje za levico in družbo. Pomenljivo je, da lahko »radikalni« levičarji zaštrlijo v domovinah neoliberalizma, Ameriki in Angliji. Pomembno je tudi, da gre za veliki, vplivni državi. Njun prodor hkrati kaže, da stara levica le ni povsem udomačena. Impulzi obeh demokratičnih socialistov pa lahko v podobno smer pomagajo premakniti stvari tudi v celinski Evropi.

Tu sicer levica, ki si zasluži to ime, ne dviga glave v starih, zaspanih levih strankah, ampak v gibanjih, ki se preobražajo v stranke in posegajo v parlamentarni boj. Razen grobo zatrte Sirize ni nobena del oblasti. Vendar je njihov vznik jasna reakcija na krizo in opozorilo, kakšno je razpoloženje volivcev. Ta čas je kapitalizem zlasti med mladimi marsikje grša beseda kot socializem.

Sanders in Corbyn pripovedujeta, da se prostor za prodor levice znova odpira. Njeno prebujenje je toliko bolj potrebno, ker teren zmerne (demokratične, a bolj ali manj diskreditirane in neoliberalne) politike pospešeno zavzemajo populisti in skrajna desnica. Pomembno je tudi, da se naposled preseka neoliberalna indoktrinacija. Stara levica tega ne zmore, ker je preveč del politično-ekonomske smetane.

Nova levica (Siriza pred zlomom, Die Linke, Podemos, pri nas ZL ...) ostaja volilno za zdaj šibka, pač zato, ker pod vplivom nenehnega propagandnega bombardiranja velja za skrajno, radikalno. Volivci pa se radikalnih sprememb v glavnem bojijo. Toda oznake o zmernosti in radikalnosti so lahko hudo varljive. To kaže tudi primerjava med Sandersom in Clintonovo. Slednja je glasnica velikega denarja in velja za zmerno, Sanders pa za radikalca, čeprav je glas ljudstva. Podobno je v Evropi.

Skratka, »radikalno« novo levico podpira (tudi zaradi njenih slabosti, ne samo »radikalnosti«) premalo volivcev, da bi se povzpela na oblast, stara levica pa nima volje za globlje spremembe, a velja za zmerno in lahko sodeluje na oblasti, tam pa bolj ali manj vegetira. In vse je po starem.

Izhod se ponuja sam od sebe: sodelovanje stare in nove levice in njun prodor kot celote. To bi lahko prineslo nekakšno levo godljo, ne tič ne miš. Mogoč pa je tudi dober izid.

Vse to je prav tako aktualno v Sloveniji. Položaj omogoča revitalizacijo levice. Tudi pri nas se neoliberalizacija nadaljuje, okrevanje je krhko, tu je kriza EU, begunska kriza krepi SDS, našo varianto skrajne desnice. Cerarjevo SMC lahko razvoj dogodkov zelo oslabi in v želji po obstanku na oblasti se utegne zateči v veliko koalicijo z Janšo. Vse to kliče po močni, resni levici tudi pri nas.

SD in ZL, naša staro-nova politična levica, imata ustaljeno podporo in sta skupaj močan potencialni blok. Začetne konkurenčne živčnosti sta se za silo znebili. Sta deloma tekmici, deloma zaveznici (vsaj morali bi biti), saj ju družijo številne točke: nasprotovanje privatizaciji in razprodaji, razgrajevanju javnih služb, večanju neenakosti, janšizmu ... Tudi približno enako močni sta, tako da ena ne more požreti druge, kar je usoda NSi, stalno živeče v prebavnem traktu SDS.

Stranki imata očitne slabosti. ZL preveč visi na teoriji, slabo priteguje javno pozornost, zanemarja organiziranost, ne širi dovolj bazena vidnih članov. SD, zdelana od dolgega Pahorjevega vodenja, je ujeta v kompulzivno željo po deležu oblasti in s tem v medlost svojega levičarstva. Sodelovanje bi lahko vsaki prineslo nekaj prednosti druge: ZL pridih primernosti za sodelovanje na oblasti, SD nekaj poudarjenega levičarstva, ki ga vsebuje beseda socializem. ZL se mu ne sme odpovedati, zavedati pa se mora, da samo z njim ne more uspevati.

Združitev obeh strank bi bila prej škodljiva kot koristna. Toda sodelovanje, ki bi poudarjalo politično kilometrino ene, alternativnost druge in sorodnost obeh, bi lahko obema prineslo večji skupni prostor, vtis premišljene ofenzivnosti in možnost, da v sodelovanju s sindikati in demokratično civilno družbo morda postaneta celo odločilna politična grupacija ali pa naslednji vladi vsaj vsilita močan pečat. Prej, še pred volitvami, bi morali ponuditi ambiciozen, a izvedljiv in konkreten okvir skupnih zavez. To ne bi smel biti strankarski, ampak družbeni politični projekt – izhod iz slepe ulice.

Slovenija nujno potrebuje izstop iz dolgega drsenja v čedalje bolj neenako in konfliktno družbo. Desnica in sredina izstop zavračata, recept nastajanja vedno novih strank brez profila pa se je očitno izpel. Čas je, da nekaj reče in stori levica. Dovolj je prevlade primitivno- ciničnega pridiganja neoliberalcev. Dovolj je tudi koketiranja z janšizmom, ki ga Cerar očitno ni sposoben opustiti. Levica je, kot pravi Varufakis, dolžna ustvarjati vsebine in držo, ki preprečijo, da bi srednji razred podlegel fašizmu. Ali drugače: če te statusquojevec danes ozmerja s skrajnim levičarjem, ti nehote izreka kompliment.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.