Populizem proti populizmu

Janko Lorenci

18. 3. 2016  |  Mladina 11  |  Kolumna

Tudi v Sloveniji se dogaja, kar se skoraj povsod po Evropi: zlasti zaradi begunske krize so na ozadju gospodarske krize, krize EU in splošne negotovosti v vzponu populisti in skrajna desnica, sredinske stranke pa nazadujejo.

SDS se v anketah krepi in je ta čas na papirju vodilna stranka. Toda odstotek neodločenih volivcev je izjemno visok. Zmerne (demokratične) stranke bi na volitvah kot celota najbrž še vedno imele prednost – če se bodo znale povezati proti skupnemu nasprotniku, ne pa z njim iskati nekakšno nacionalno enotnost in konsenz. K temu – v bistvu k sodelovanju s skrajno desnico – jih slabo skrito nenehno poziva predsednik Pahor. V Nemčiji bi ga za to križali.

V zavezništvu proti ekstremizmu ima mesto vsaka demokratična stranka. SMC, SD in DeSUS že tako sodelujejo, NSi pa ostaja predpražnik SDS. Poglavje zase je Združena levica, edina leva stranka v opoziciji, hkrati pa tudi edina resna alternativa etablirani slovenski politiki, vsej bolj ali manj okuženi z neoliberalizmom. ZL nasprotuje kapitalizmu, še zlasti njegovi radikalni, neoliberalni obliki, vendar je – dovolj realistično – za postopno uvajanje svojega programa, ki mu pravi demokratični socializem. Da bi lahko vplivala na politično dogajanje, se je ustanovila kot stranka in vstopila v parlament.

V razmerju do zmernega bloka je glede nasprotovanja skrajni desnici njegova zaveznica, glede neoliberalizma pa nasprotnica. To pomeni, da mora pozorno iskati kočljivo ravnotežje. Vprašanje bi postalo pereče, če bi na prihodnjih volitvah zmagal Janša, vendar ne bi mogel sestaviti vlade. Povsem mogoče je, da je brez sodelovanja z ZL ne bi mogla sestaviti niti nobena članica sedanje koalicije. Upajmo, da ne bi bila mogoča niti velika koalicija SDS-SMC.

V tem primeru bi ZL postala jeziček na tehtnici in bi se morala odločiti, ali bo vstopila v novo levosredinsko koalicijo ali ne. Odločitev bi bila težavna. Če si v opoziciji, lahko mirno ostajaš načelen, če si na oblasti, in to z manjšinskim deležem, moraš sprejemati kompromise in biti kdaj nenačelen. Vendar lahko več dosežeš ali vsaj kaj slabega preprečiš.

Preden bo ZL morebiti zašla v te dileme, se mora do volitev spraviti v dobro formo. Za zdaj se v anketah kar dobro drži in se s SD izmenjuje na tretjem in četrtem mestu. V parlament bo gotovo znova prišla – prav zaradi svoje alternativnosti in čeprav ji je zavzemanje za odprte meje sredi polne begunske krize najbrž pobralo nekaj podpore. Ali pa ne. Vendar ZL več ne raste, to pa za mlado stranko, ki bi morala v očitni krizi neoliberalnega kapitalizma po vsej logiki napredovati, ni ravno spodbudno.

Od splošne negotovosti, jeze, tesnobe ... imajo tudi pri nas več koristi kot leva alternativa desni populisti (NSi) in skrajna desnica (SDS). Desnica, jahajoč na begunski krizi, ksenofobiji in različnih tesnobah v družbi, ta čas učinkoviteje nagovarja volivce, čeprav jim ponuja zgolj protibegunsko politiko in, kljub nasprotnim obljubam, še več surovega, a zakrinkanega kapitalizma. Pač bolje blefira in ve, da se v krizah splača igrati na strahove in frustracije.

Belgijska sociologinja Chantal Mouffe trdi: proti desnemu populizmu in skrajni desnici je mogoče zmagati samo z levim populizmom. Populizem ni nujno slab sam po sebi, je predvsem reakcija na to, da leva in desna politična sredina ne zastopa interesov večine. Vendar je med desnim in levim populizmom razlika, pravi Chantal Mouffe: desni stavi na strah, levi pa na upanje, na korekture surovega kapitalizma. Pomembno pa je tudi, kako svoje »blago« ponujaš razočaranemu volivstvu.

ZL ne zna dobro izkoristiti ozračja, usmerjenega proti establišmentu, in tega, da edina radikalneje, v korist večine, postavlja v ospredje predvsem ekonomskopolitična vprašanja, manj pa kulturnopolitična. Šibka pa je tudi glede tega, kako.

Za celotno levico velja, da čustva v politiki povsem zgrešeno že dolgo prepušča desnici. Če hoče postati prepričljivejša, bo morala vnesti v svoje delovanje več (nezaigrane) strasti in dati volivcem več možnosti, da se z njo identificirajo. To npr. počne španski Podemos, ki poudarja: mi proti kapitalistični kasti. Podobno volivce z napadi na bogatenje maloštevilnih in revščino mnogih nagovarja Sanders.

Levi populizem je po svoje kočljiva, a neprimerno boljša drža kot pahorjansko politično spravaštvo, ki se ga še vedno gre SMC. Da bi ZL z novo držo padla na raven SDS, se ni bati. A nekaj več strasti bi Mesečevi četi dobro delo.

Drugi potencialni adut ZL je ozelenitev. Zelena politika na slovenskem političnem prizorišču že dolgo igra zanemarljivo vlogo. Etablirane stranke so jo vestno vpisale v programe in nanjo pozabile. Drugače niti ni mogoče, saj neoliberalizem in zelena politika ne gresta skupaj. Hkrati okoljska problematika vedno bolj postaja eksistenčna grožnja, okoljski strah pa del splošne tesnobe.

Zgolj stranka, ki nasprotuje (neo)kapitalizmu, lahko resno ponudi zeleno politiko. ZL je torej poklicana, da resno stavi na okoljsko problematiko, toliko bolj, ker ima v svojih vrstah zeleni TRS. S tem ne bi koristila samo okolju, ampak tudi svoji rasti, saj bi lahko pritegnila volivce, ki ji ideološko niso blizu, a jih okolje skrbi. Čas je, da ZL poudarjeni družbeni noti doda še okoljsko. Družbe ni več mogoče misliti brez okolja in narobe. Alternativa, ki ni tudi zelena, si ne zasluži imena. In te komponente se je prav tako treba lotiti s strastjo.