Gordijski vozel NLB

dr. Bogomir Kovač

22. 4. 2016  |  Mladina 16  |  Ekonomija

Odstop treh novo izvoljenih članov nadzornega sveta NLB je pričakovan epilog nove nedoumljive zmešnjave korporativnega upravljanja. Ne gre toliko za nesrečno izbrano trojico, temveč za pomembne zadrege bančne unije, protislovne rešitve bančne zakonodaje in za korporativno nekompetentnost osrednjih odločevalcev, na ministrstvu za finance, v Banki Slovenije in kajpada SDH. Postopek zamenjave, izbire in imenovanja novih nadzornikov NLB je šolski primer, kako ne smemo ravnati. Vnaprejšnje imenovanje nadzornikov ter naknadno potrjevanje in pridobivanje dovolil z odlogom, dokončno potrjevanje tako doma kot pri ECB so sistemsko nelogična in neodgovorna, tvegana in škodljiva.

Toda grehi so širši in globlji. Prvi zadeva bančno unijo. Dosedanji razvoj EU je temeljil na ekonomski integraciji z enotnim trgom in valuto, hkrati pa je ohranjal visok fiskalni in bančni nacionalizem. Bančna unija želi preseči prav ta začarani krog med bankami in suverenostjo, bančnim nacionalizmom in tržno integracijo. Seveda, evrokrate in vplivne vlade EU je zaskrbelo, kako in kdo bo kril stroške sanacije evropskega bančnega sistema. Zato so posegli po novi institucionalni inovaciji. Bančni sistem so trdneje povezali s skupnimi nadzornimi mehanizmi in centralizacijo odločanja (EBA, SSM …), zahtevami glede kakovosti kapitala in poslovanja, oblikovali so skupni reševalni mehanizem in sklad (SRM, SRF), čeprav izgube bank krijejo njene deležniki, tako lastniki kot varčevalci. Centralizacija nadzora na eni, decentralizacija odgovornosti na drugi strani. V okviru bančne unije bi torej banke nadzorovali (stresni testi, korporativno upravljanje …), bank v težavah pa ne bi reševali.

Osrednja centralizacija finančnih reševalnih mehanizmov (od izhodiščnih 55 v SRF do 500 milijard eur v ESM) glede časovnice, ciljev in namenov ne zadošča, deluje celo smešno. Podobno velja za centralnoplanske ambicije bančne unije, da bi usmerjali domala 6000 bank, soodločali o upravah in nadzornikih, določali meje poslovne integritete, da ne bi spet grešili. Super nadzor nad 123 največjimi bankami ne pomeni ambicije obvladovanja bančne krize, še posebej na periferiji, v Italiji, Grčiji in drugod, meji na fantazmo, ki kvečjemu povečuje entropijo v BU. Operativno skupni nadzor bank (SSM) po slabih dveh letih priprav ostaja nejasen kot na začetku (2014). Področje korporativnega upravljanja je odličen dokaz, slovenska komedija zmešnjav v NLB, kjer sodelujejo vodilni možje ministrstva za finance, Banke Slovenije (BS) in SDH, pa dober primer.

V Sloveniji smo od leta 2013 dvakrat spreminjali zakonodajo o bankah (ZBAN 1 in 2), obakrat smo s tem pokrivali zahteve sanacije, delovanja, regulacije in nadzora bank, na nacionalni in evropski ravni. Zakonodaja je bila vedno pisana v naglici, površno in nerazumljivo, na takšnih temeljih smo konec leta 2013 in 2014 sanirali bančni sistem, kar je danes stvar upravičenih sodnih presoj, pravi korporativni zaplet smo doživeli ob letošnjih zamenjavah v NLB. Izhodiščno odgovornost za normativno šlamastiko nosijo predvsem vodilni funkcionarji vlade in Banke Slovenije, pa tudi parlament, za problematične odločitve pa predvsem SDH, a tudi NLB.

Navidezno so reči jasne. Banke niso običajna finančna podjetja, zanje velja širši in poostren nadzor poslovanja in upravljanja, za oboje so posebej odgovorni tudi bančni regulatorji. Člani uprav in nadzornih svetov potrebujejo posebne licence glede znanj, izkušenj in poslovne integritete, presoja je v rokah osrednjih odločevalcev na ravni bank (NLB), nacionalnega regulatorja (BS) in celo EU (ECB). Zaplet nastane, ko niti zakonodajalec niti regulatorji, še manj lastniki in menedžerji bank, ne razumejo lastne zakonodaje, protokolov in presoj. Če je v izhodiščnih dokumentih 2013 še pisalo, da ljudi v uprave in nadzorne svete bank imenujemo, ko pridobijo vsa potrebna soglasja in licence, se je kasneje to izgubilo. Nova zakonodaja (ZBAN 2) v baročni pravniški latovščini predpisuje, da najprej v korporativni proceduri lastnik (SDH) odloči in potrdi nove člane, potem pa nastopi odloženi pogoj, ko se začnejo pridobivati potrebna soglasja ocen BS in ECB glede primernosti kandidatov. Najprej torej korporativna potrditev ljudi na skupščinah in nadzornih svetih, potem ex post iskanje dovolil za opravljanje te funkcije. Nerazumljivo in nedopustno.

Precedenčni spor med SDH in BS glede primernosti kandidatov, ali najprej odloča SDH ali test ustreznosti in primernosti opravi celo sama banka (NLB), kar je seveda paradoks sam po sebi, izvira primarno iz določil, da licenco regulatorji podeljujejo ex post. Očitno so vir zapletov prav izvedba nadzora ECB, domača normativna šlamparija in opravilna nesposobnost vodilnih ljudi ministrstva za finance, BS in SDH, tudi NLB. Neki uradniki ECB bodo torej na podlagi nekakšnih poročil (NLB) in priporočil (BS) odločali o konkretni sestavi nadzornega sveta ali uprave, po potrebi bodo celo prišli na usodne seje, kot da bi živeli v namišljenem svetu avtoritativnega bančnega komunizma.

Rešitev pa je preprosta. Ključno je, da so dovolila za opravljanje funkcije dane ex ante, pred imenovanjem, da je dovolj časa, da lahko o kandidatih v normalnih razmerah soodločajo v samih nadzornih svetih znotraj banke (NLB), v bolj interventnih pa v okviru lastniških pristojnosti od zunaj (SDH). Pomembni so protokoli in vrstni red korakov, nadzorne neumnosti ECB in domače zakonodaje je mogoče zaobiti s pametnim dogovorom, normativni popravki so seveda nujni. Toda to je pri nas domala nemogoče. Zaradi korporativne nespameti pri pisanju zakonodaje in nesposobnosti dogovora osrednjih akterjev.

Gordijski vozel NLB in iskanje novega predsednika uprave in članov nadzornega sveta je nesmiselno, dokler ne spremenijo vsebine, logike in korakov imenovanja. Potrebujemo dogovor glede soglasij, zakonodajo lahko obidemo s protokoli, zapovedi ECB in BU upoštevamo s pametno rabo subsidiarnosti. Zveni utopično? Kakor za koga!