Zablode nekih iger

dr. Bogomir Kovač

26. 8. 2016  |  Mladina 34  |  Ekonomija

Olimpijske igre (OI) v Riu so se srečno iztekle. Ponudile so vse, atraktiven športni spektakel, politične zaplete z Rusi, pa tudi želeni razvojni preboj mesta. Brazilija je vedno polna nasprotij. OI je spremljalo veliko neupravičenih pričakovanj, kaj vse bodo prinesle in rešile v Riu, pa tudi spotikanj, da bo vse narobe. Nazadnje se je izteklo bolje, kot so napovedali tujci, in hkrati drugače, kot so računali domačini. Politično-ekonomska bilanca iger bo kot običajno negativna, OI državam ne prinašajo blaginje in ljudem ne trosijo sreče. Rio je dober dokaz tega.

Stefan Zweig je leta 1941 Brazilijo opisal kot deželo prihodnosti. Navduševali so ga njena barvitost, strastna različnost, pa tudi razvojne možnosti, navkljub tedanji politični diktaturi Vargase. Brazilija je po površini peta največja država na svetu, šesta gospodarska velesila sveta, del vplivne druščine držav BRICS. Športni biznis sta oba socialistična predsednika, Cardoso in Lula da Silva, videla kot razvojno priložnost. Brazilija gosti dve najodmevnejši prireditvi, nogometno prvenstvo 2014 in OI 2016. Obakrat je bil Rio vozlišče iger in središče razvojnih sprememb.

Toda razvojna zgodba je bolj zapletena. Mar ni nenavadno, da v začetku osemdesetih nihče ni želel prevzeti organizacije iger? Mexico City (1968) so pretresali politični nemiri, München (1972) je zaznamoval terorizem, Montreal (1976) je bil ekonomska poguba. Američani so zato za prevzem iger v Los Angelesu od IOC zahtevali jamstvo, da olimpijski komite pokrije morebitno izgubo. Toda prav menedžerske sposobnosti Petra Ueberrotha, uporaba starih športnih objektov in malo razvojnih investicij v sicer razvitem LA so omogočile, da so OI končali z 215 milijoni dolarjev dobička. Od tod je sledil obrat. Politični kapital OI naj bi omogočil razcvet ekonomije, poslovni in globalni preboj. Toda tudi to je bila zabloda.

Povprečni stroški prirejanja letnih OI znašajo zadnja desetletja 8,9 milijarde dolarjev, toda finančno breme skokovito narašča. Atene (2004) so stale 14 milijard, Peking (2008) 40, London (2012) 15, letošnje v Riu 21. Za nameček polovica prirediteljev presega načrtovane stroške za sto odstotkov, »slavni« Montreal za sedemkrat. Hkrati pa je razmejitev neposrednih in razvojnih stroškov vse manj jasna, ekonomika vse bolj zavajajoča. London končno oživitev Stratforda zaključuje šele leta 2017, pet let po koncu iger. Sklep je preprost. Šport je postal vse bolj biznis, OI so podrejene interesom kapitala, več koristi imajo špekulativni investitorji, manj pa ljudje v zaledju olimpijskih mest.

Prireditelje v Riu so gnali podobni nameni. Olimpijske igre so razumeli predvsem kot razvojni preobrat, razvoj infrastrukture, urbanistična urejenost in socialna vključenost so želeni učinki OI. Rio se seveda pri tem ni mogel izogniti pastem. Največji izziv Ria so favele, stanovanjski slumi brez urbanega reda in minimalnih bivanjskih standardov. Rio ima 12 milijonov prebivalcev, v 600 favelah jih živi dobra tretjina. Razvojne investicije OI naj bi pomagale uresničiti osrednji cilj – urbanizacijo favel in odpravo največje revščine do leta 2020. Toda Rio je večino investicij potrošil v bogatejših predelih mesta, ob morju, na Maracani, novi javni prevoz bolj koristi premožnejšim delom, pridobila so predvsem zasebna podjetja in zemljiški špekulanti. Gradnja novih objektov je izbrisala nekaj ducatov favel, več kot 100.000 prebivalcev je bilo preseljenih. Toda nova območja niso postregla s pričakovanimi javnimi storitvami, želena socialna vključenost ljudi ni zaživela. Zemlja je v Braziliji tradicionalno orodje bogatenja in socialne diferenciacije, Rio in OI so to samo potrdile.

Ne pozabimo, Ginijev koeficient neenakosti znaša v Riu 5,76, petina najbogatejših drži v rokah skoraj polovico narodnega dohodka, desetina najrevnejših manj kot odstotek. Ekonomska neenakost je v mestu velika, družbena segregacija izjemna, rasizem in nasilje sta sestavni del vsakdanjega življenja. OI s svojim enkratnim dogajanjem in namenskimi investicijami te podobe ne morejo spremeniti, lahko pa jo poslabšajo. Javno-zasebno partnerstvo (PPP) je postalo v zadnjih štirih letih polje ekonomskih in poslovnih manipulacij. Največ so pridobili nepremičninski baroni, Oderbrecht, Carioca, Carvalho, nekateri predeli mesta (Barra), najmanj bodo imeli od OI prebivalci favel. Ni jih bilo na prizoriščih zaradi dragih vstopnic, ne bo jih med uporabniki dediščine OI.

Tudi v Riu so podatki o javnih in zasebnih virih financiranja OI zamegljeni. Država in mesto govorita o prevladi zasebnih virov, nasprotniki iger trdijo obratno. Seveda, Brazilija je postala prepoznavnejša, tuje investicije (FDI) so v nekaj letih narasle na 60 milijard dolarjev. Toda niti OI niti FDI ne rešujejo dveh zagat, zmanjšanja revščine in neenakosti v mestih ter povečanja konkurenčnosti podjetij in gospodarske rasti države. Še več, oxfordski raziskovalci so razkrili, da OI ne osrečujejo skoraj nikogar, razen dobitnikov medalj. Ne sprožajo domala religioznega čaščenja športa, kot nekdaj v stari Grčiji, vedno dlje smo od tudi Coubertainovih pričakovanj. Kar tri četrtine prebivalstva Ria ni bila nikoli povezana s športom, bolj kot OI navdihuje in spravlja prebivalstvo v gibanje ljudska samba.

Pod črto, igre v Riu so prinesle nekaj presežkov v športu (Phelps, Bolt), zanimivosti (nastop športnikov beguncev pod zastavo OI), političnih škandalov (izključitev ruskih atletov in nastopov na paraolimpijadi), pa tudi strahov glede onesnaženosti morja, pouličnega kriminala, virusnih okužb … Toda vse se je na koncu poravnalo, igre so z nekaj improvizacije in dobre volje uspele. Kot pravi skladatelj bosse nove Tom Jobin, Brazilija ni za začetnike. Po OI vedo to tudi drugi, ne zgolj latino plesalci.