Sočutje

Janko Lorenci

23. 9. 2016  |  Mladina 38  |  Kolumna

Sočutje je eno lepših človekovih čustev. Ta čas živimo v ureditvi, ki sočutja in podobnih emocij ne spodbuja, prej nasprotno. Povsem zatreti ga ne more, toda taka družba je slabša, kot bi lahko bila. Večina ljudi zaradi zatiranja sočutja živi slabše, manjšina pa boljše.

Sočutje je običajno opisano kot kombinacija sposobnosti vživeti se v stisko drugega in želje, da se temu drugemu pomaga. Druži se z altruizmom in empatijo, hkrati pa je pogosto v konfliktu z nasprotnimi čustvi: sebičnostjo, ozkosrčnostjo, slepo sovražnostjo itd. V vsakem človeku vedno živi mešanica čustev, ki so medsebojno usklajena, a se tudi spopadajo. Svetniki so redki. Največ sočutja zbuja živi stik z ljudmi v nesreči – begunci, reveži, bolniki ... Sočuten človek od njih ne pričakuje povračila za izkazane občutke, na stvar ne gleda utilitaristično. Čeprav nekje v ozadju tiho brbota: kakršen sem jaz do drugih, taki bodo drugi do mene. Deloma in v daljšem času to tudi drži.

Sočutje (empatija, altruizem, dobrota) ima omejitve. Najbolj prihaja do izraza v zamejenih krogih družine, prijateljev, enako mislečih, domovine. Državne meje so deloma tudi meje sočustvovanja; Nemci Grkom zavijajo vrat, hkrati pa jih imajo za patentirane lenuhe. Sposobnost sočustvovanja z drugimi se z njihovo geografsko in siceršnjo odmaknjenostjo in drugačnostjo zmanjšuje. Nekakšno globalno sočutje, sočustvovanje vsega sveta s temi ali onimi, se pokaže le, če je povezano s hudo katatstrofo. A še takrat po navadi zgolj, če gre za naravne nesreče (na primer veliki cunami v Indijskem oceanu). Če gre za družbeno pogojeno katastrofo, na primer hud teroristični napad kje na Zahodu, nekateri, po navadi deprivilegirani deli sveta, jemljejo napad kot pravično maščevanje.

Omejena je tudi »količina« sočutja. Če je impulzov, ki sprva zbujajo sočutje, preveč – v vojni, begunski krizi, epidemiji – to postopoma ugasne.

Sočutje je eden izmed temeljev civilizacije, zelo verjetno položeno v naše gene, ne samo zapisano v lepe knjige in visoka načela. To se zdi s stališča evolucije smiselno – če sočustvuješ, si medsebojno pomagaš, in brez solidarnosti bi človeštvo še živelo v jamah. Ta genetska solidarnost se bolj ali manj preliva v družbeno zgradbo. Popolnoma nesolidarna, nesočutna ni nobena.

Današnja pa je dokaj pasja. Zahodni kapitalizem in demokracija povzdigujeta lepa čustva, v realnosti pa spodbujata egoizem, agresivnost, ravnodušnost do nesreče drugega. Vrhovi današnje družbe sočutje zatirajo, sistematično in načrtno uničujejo dobre plati človeške narave ali jih skušajo naplahtati. To se ne dogaja z odkritim nasiljem, ampak z indoktrinacijo, ki mora biti čim bolj neopazna, da je laže sprejeta. Najlaže je vladati prek uveljavljanja svojih mnenj in vrednot. To je učinkoviteje, ceneje in varneje kot vladanje s silo. Diktature zbujajo večji odpor in so ranljivejše. Neoliberalna indoktrinacija je učinkovita – to je tudi edina prepričljiva razlaga, kako je mogoče, da manjšina tako brezobzirno, surovo in cinično bogati na račun večine, ne da bi se ta uprla. Indoktrinacija ustvarja strah, zmedo in negotovost, politično letargijo, varljive vrednote in lažne identitete. Zato se ljudje namesto z radikalno levimi strankami, ki bi kapitalizem ukinile, raje identificirajo z nogometnim klubom, lokalnimi gasilci, tv zabavljači. Že pokojni Edward Bernays je zapisal, da je zavestna in inteligentna manipulacija z ravnanjem in mnenji množic bistvena sestavina demokratičnih družb. Rekel je torej, da je demokracija mogoča le s propagando in da brutalni kapitalizem varuje, ne pa ga nadzoruje in humanizira – strankarska demokracija kot zakrinkan zarotnik proti tistim, ki naj bi jih zastopala.

Morda bi lahko govorili o pametni izrabi sočutja. To čustvo je pomembno že zato, ker ti brani, da bi drugim ljudem prizadel kaj hudega. Kot rečeno, je povezano z željo, da se drugim pomaga. A mejo med akademskim sočustvovanjem in aktivno pomočjo je pogosto težko prestopiti – iz komoditete, ker bi si s tem sam nakopal težave itd. Zato, kot vemo iz izkušenj, pogosto ostane samo pri želji pomagati.

Sočutje je lahko še posebej pozitivno, če se mu pridruži razmislek, kako ne samo pomagati, ampak preprečiti trpljenje, nesrečo, stisko drugih. Čustvo se v tem primeru plodno poveže z razumom; sočuten, empatičen in hkrati razmišljujoč človek se obrne proti tistim in tistemu, kar povzroča stisko, trpljenje, revščino. Denimo: sočustvujoč, empatičen, altruističen minister ne bo predlagal zakona, po katerem lahko delodajalec odpusti zaposlenega že, če reče, da mu več ne zaupa. Sočuten itd. premier bi takega ministra ozmerjal in ustavil. Sočuten kristjan bi se odvrnil od Cerkve, ki ji gre le za sijaj, bogastvo in vpliv. Sočuten in veren volivec bi zapustil zgolj po imenu krščansko NSi, trdo zagovornico surovega kapitalizma. Sočutni Andrej Možina, prvi mož zdravniške zbornice, bi se v korist večine v resnici, ne samo na jeziku, zavzel za javno zdravstvo; to mu narekujejo poklic, položaj in dolga leta študija, ko so mu skušali vcepiti prepričanje o zdravniškem poslanstvu.

Nasploh velja: večji ko je družbeni vpliv posameznika, bolj bi moral biti ta sočuten, človeški, empatičen. In kako pretežno deluje selekcija na današnji lestvici družbene moči, vpliva, bogastva? Z bolj redkimi izjemami tako, da se »zgoraj« kopičijo nesočutni, sebični, mrzli ljudje. Taki, ki zganjajo opisano indoktrinacijo in še zaostrujejo sistem.

A tudi indoktrinacija ima svoje meje. Ko bo nehala delovati, se bo postavilo vprašanje: koliko sočutja, koliko usmiljenja pokazati do neusmiljenih ljudi.