Sintovski spektakel v Stožicah

Najvidnejši evropski predstavnik elektronskega popa iz osemdesetih je po dobrem odzivu v Hali Tivoli pred osmimi leti napovedal, da se bo v Ljubljano vrnil že čez leto dni. Kaj je šlo narobe, da se je z njegovim ponovnim obiskom tako zavleklo, ni znano, vendar pa si Jean-Michel Jarre ni vzel premora. Že leta 2011 je začel pripravljati nov, ambiciozen album Electronica, katerega prvi del je izšel lani, nadaljevanje letos, izid pa je zdaj pospremil še z obsežno turnejo, v sklopu katere se je minuli torek ustavil tudi v ljubljanskih Stožicah. Od sintovskega čarodeja in skladatelja, ki si po Wikipedijinih virih lasti kar štiri od petnajstih največjih koncertov z več kot milijonsko udeležbo, manj od spektakularnega šova nismo pričakovali, je pa žal pustil nekoliko grenak priokus.

Naj ne bo pomote – tehnično vrhunski koncert je oddelal tako profesionalno, kot smo pri njem vajeni. Nič ni bilo prepuščeno naključju, naj si gre za uigranost z odrskima pomagačema, spremljanje tega, kar počne s svojimi sinti na velikem zaslonu, do tako rekoč perfektne izvedbe repertoarja, sestavljenega iz prirejenih starejših uspešnic in skladb z novega albuma. Tega je posnel v sodelovanju z okoli tridesetimi glasbeniki, med katerimi najdemo njegove sodobnike (John Carpenter, Gary Numan, Pet Shop Boys, Tangerine Dream ...) kot tudi sintpopovski podmladek (Julia Holter, Fuck Buttons, M83, Boys Noize ...). Toda če je glasba povsem spodobno funkcionirala na plošči, se v živo ni bilo mogoče otresti občutka, da Jarre ni povsem prepričan, ali se želi spogledovati s svojo zapuščino ali se vpeti v aktualno elektronsko dogajanje.

Če gre za prvo, potem je bil nedvomno veliko prepričljivejši koncert pred osmimi leti, na katerem je odigral legendarno ploščo Oxygene, ki jo očitno tudi sam najbolj ceni, saj bo prihodnje leto objavil že njeno tretje nadaljevanje. Še bolj mu je spodletelo, če je s sicer posodobljenimi aranžmaji poskušal odgovoriti na aktualne elektronske pop smernice. Ne samo skozi prizmo precej postarane glasbe s plesnim karakterjem, spodletelo mu je tudi z vizualnim šovom, ki je danes praktično standardna oprema vsakega malo bolj uveljavljenega didžeja.

Čeprav je izgubil stik s trendi, mu tega pri njegovih oseminšestdesetih letih ne gre pretirano zameriti. Z dobro formo, izvedbo in ne nazadnje s še vedno jarrovsko prepoznavno estetiko je zadovoljil pričakovanja svojih fenov, je pa res, da je teh iz leta v leto (razumljivo) manj. Odgovor na vprašanje, ali s svojo glasbo še lahko zmotivira mlajše občinstvo, bo dobil na aktualni turneji. Sodeč po njegovem entuziazmu pa se prav kmalu še ne namerava posloviti od odrov.