Janko Lorenci

Janko Lorenci

3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Kolumna

Janko Lorenci: Še razkrajanje

Kaj pogublja EU?

Rahljanje Unije se pospešeno nadaljuje vse od izbruha finančne krize in je z brexitom doseglo začasni vrhunec. Tasam po sebi deluje dvorezno: nekatere članice lahko potegne za sabo, lahko pa jih, ob pogledu na britanske težave, od izstopa odvrne. Kakorkoli, Uniji dajejo pečat evroskepsa ali celo evrofobija, izgubljanje avtoritete skupnih institucij, neenotna begunska politika, ena pravila za močne države, druga za šibke, naraščanje populizma itd.

Nazadovanje je tako, da se ga ustrašiš. Zgovorno ga ilustrira fenomen migracij znotraj EU, ki daleč presegajo begunski problem. Po izbruhu krize se je zelo povečal notranji beg pred revščino, brezposelnostjo in brezperspektivnostjo. Ta tok dirke za kruhom in srečo (ljudje na severu se imajo za srečnejše od ljudi na obrobju EU) teče z juga in vzhoda Unije proti severozahodu. Priseljenci v novih domovinah tiščijo plače navzdol, regije z odlivom pa izgubljajo zlasti mlado prebivalstvo, ponekod prav strašljivo. Na Baltiku se je število otrok po letu 1990 skoraj prepolovilo, le malo boljše je v Bolgariji in Romuniji. Slabo se piše tudi Hrvaški. Take države izgubljajo vsako možnost, da bi se razvojno približale povprečjem Unije.

Podobni procesi, čeprav v blažji obliki, se dogajajo v vseh posamičnih članicah, ne samo perifernih. Tudi v Nemčiji vzhodnjaki še vedno silijo na zahod. Prihodnost se marsikje kaže kot skupek prenatrpanih centralnih regij, megametropol in velikih, izpraznjenih območij. Neenakost povsod vztrajno narašča, tudi v nekoč vzorni Skandinaviji.

EU dejansko že živi v različnih hitrostih, razlike se povečujejo, trendi pa, če bo vse ostalo po starem, neizbežno vodijo v tudi formalno ločene hitrosti ali celo popoln razpad. Če bo Unija razpadla, je razvoj predvidljivo strašljiv. Med državami se bo sprožilo totalno tekmovanje. Nastalo bo več blokov okoli močnih držav, nekatere (najbrž tudi Slovenija) bodo blodile same. Notranja migracija bo upočasnjena, pritisk zunanje se bo še povečal, ker ne bo več nikakršne skupne politike. Razpad bi koristil le Ameriki in Rusiji – na celino bi se vrnila hladna vojna. Mnoge države zlasti na periferiji bi postale diktature.

Ta čas povsod, tudi v središču EU, naraščata družbena konfliktnost in politična nestabilnost. Etablirana leva in desna politika izgublja teren v korist populistov in skrajne desnice. Za to je najbolj kriva sama, saj je prav ona ustvarila sedanje razmere. Poglavitni vzrok vseh teh slabih gibanj je neoliberalni kapitalizem s svojo naraščajočo neenakostjo, podobno tisti, ki je vladala v 19. stoletju. Prebivalstvo je povsod globoko nezadovoljno, frustrirano, jezno. Institucije EU k vsemu temu prispevajo krepak delež, a so tudi grešni kozel, strelovod za zablode posamičnih nacionalnih politik.

Stanje je do konca zagatno: Unija ne sme razpasti, posledice bi bile prehude, hkrati pa ne sme in ne more ostati taka, kakršna je. Kajti sedanji trendi jo vodijo v razpad.

Ključno vprašanje se torej glasi: kako ustaviti ta gibanja, kako EU v tem prelomnem obdobju spremeniti na bolje.

Vsako upanje ni izgubljeno, panika samo škodi. Popolna prevlada populizma in ekstremizma in prehod v nedemokracijo, ki bi najverjetneje sledil, nikakor nista nujna. Veliko bodo o tem povedale volitve v Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem, a za zdaj se zdi, da ima stara politika povsod več možnosti, da ostane na oblasti. Nekaj znamenj je vendarle spodbudnih. Prebivalstvo je povsod do grla sito ne samo vladajočih, ampak tudi sistema. Stara sredina, leva in desna, se deloma začenja zavedati, da jo bo nadaljevanje statusa quo odpihnilo. Od tod notranji boj v nekaterih velikih tradicionalnih strankah in vzpon »odpadnikov« – Sandersa v Ameriki, Corbyna v Angliji, Hamona v Franciji ... V Nemčiji, ki lahko domala prekucne evropsko politično pokrajino, je Afd vsaj začasno oslabela, socialdemokrati so dobili novega voditelja, ki je pritegnil veliko volivcev, in začeli resno razmišljati o zvezi rdeči (socialdemokrati)-rdeči (Die Linke)-zeleni. To je nekaj takega, kot če bi se v Sloveniji povezali SMC, SD in ZL.

Tudi če bo sedanji val populizma nekoliko uplahnil, pa to že srednjeročno ne pomeni srečnega konca, če se ne bo zgodil masiven zasuk EU kot celote in kot vsote posamičnih članic. Odločilne spremembe se bodo zgodile – ali pa ne – znotraj posamičnih članic, zlasti pomembnih. Morda jih lahko pospeši tudi izbruh nove, v bistvu programirane krize. Zadnja velika kriza velikih vprašanj, ki mučijo Unijo, ni rešila, kvečjemu jih je za silo prikrila. Pri tem sta živo sodelovali komisija in ECB, evroparlament pa je v glavnem kimal. Nemčija je z »reševanjem« krize postala polhegemon, mnoge druge članice pa spravila v težave in zdaj je tako rekoč dolžna, da se z notranjimi spremembami odkupi.

V osnovi za vsem tiči vprašanje: kakšen bo evrokapitalizem? Ker se je tako brutaliziral, je na kocki tudi usoda Unije. Na zeleno vejo jo lahko spravijo samo spremembe, usmerjene proti neoliberalizmu in k večji enakosti in solidarnosti. To bi vzelo veter iz jader tudi populizmu, ekstremizmu, nacionalizmu. EU je v tekmi s časom: zdržati mora tako dolgo, da se take spremembe vsaj za silo uveljavijo. Najbrž je boljše, čeprav nevarno, da tudi uradno uvede različne hitrosti (prva hitrost, na primer, bi imela skupno socialno, davčno, varnostno ... politiko, pred drugimi pa bi se ta klub zaprl), kot da razpade; potem se zlepa ne bo več sestavila. Kar je ta čas res nemogoče, je federalna, bolj strnjena Unija. Njeni zagovorniki si zatiskajo oči pred realnostjo in nasprotujejo potrebnim družbenim spremembam. Tudi Pahor, seveda.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.